Featured

Kruha in iger

Zbirka esejev Slavka Jeriča nosi podnaslov Eseji o športu novinarja, navijača, očeta in sanjača ter obsega deset novih, statistično in strokovno ter zgodovinsko podkrepljenih esejev, katerih rdeča nit je – šport. 

S Slavkom Jeričem imava, sodeč po prebranem, veliko več skupnega, kot sem sprva mislil. Za začetek – rojena sva istega leta. Oba zaljubljena v šport od malih nog, predvsem v košarko. Oba sva sanjala, da bova nekoč športnika, konkretno košarkarja in vedno iskala vloge, ki ne bi bile preveč v ospredju. Ker noben od naju nima posebnega talenta, pa čeprav sva garača in ker sva bila vsak po svoje zaznamovana in skoraj vnaprej odpisana – njega je spremljal kakšen kilogram preveč, jaz sem bil preveč štorast, za nameček je bila nad mano senca starejšega brata, ki je blestel v vseh športih. S Slavkom sva se od aktivnega udejstvovanja v športu na neki točki oba premaknila v rekreacijo, iskala svoj prostor pod soncem, se spopadala s sanjami o pisateljevanju (v tem ali onem žanru), oba sva tudi očeta športnih otrok. Sodeč po knjigi bi upal reči, da o marsičem tudi razmišljava na podoben način. V marsičem pa sva si seveda hudo različna – recimo v ljubezni do statistike (ki mi je osebno sicer zanimiva), kaj šele do matematike. 

Nazaj h knjigi. In bom kar takoj zelo drzen – eseji ki in kot jih o športu piše Slavko Jerič, so povsem primerljivi z izvrstnimi eseji, ki jih o literaturi, poeziji in glasbi ter še čemu piše Esad Babačić. Slednji je na platnico napisal tudi nekaj stavkov, v katerih imenitno opiše, zakaj so tako knjige pomembne in tudi, zakaj so tako zelo berljive. Ali je v njih statistika? Je. Ali je v njih polno neke zgodovine? Tudi. Ali boste v knjigi izvedeli kaj novega, predvsem pa zanimivega? Seveda. Uravnoteženo, domiselno, poglobljeno, razumljivo in berljivo. Še enkrat več, da vam bo jasno, da boste to knjigo, ko jo enkrat vzamete v roke in začnete brati, zelo težko odložili. Saj jo boste želeli prebrati do konca. 

Uvod prinaša Slavkovo razmišljanje o tem Kaj je šport?, sledi Športna čarovnija ali Pogled navijača, pa Sončki pod pritiskom oz. Pogled očeta športnika, še ena zelo avtobiografska Zakaj bi se mučil? ali Pogled nesojenega športnika, kdo so “Navijači s peresi” (z drugimi besedami: Pogled športnega novinarja), sledi izredno zanimiva Moč poraza (Šport in motivacija), Moderni gladiatorji (Šport in zdravje), pa “Prekletstvo” Luke Dončiča? oziroma kaj imata skupnega Šport in posel, tik pred zaključkom esej, ki zna dvignit nekaj prahu in tudi kakšno obrv – Ali smejo moški mlatiti ženske? (vsekakor je podnaslov Šport in politika mnogo bolj jasen, ko esej enkrat preberete) in za konec še Zaključek ali Kaj je šport? Nadaljevanje.

Tisti, ki berete Slavkove zapise na MMC-ju RTV SLO, kjer sicer dela kot športni novinar, boste marsikatero temo prepoznali, vsekakor pa vam mora biti že po naslovih jasno, da se je res lotil takorekoč vseh aktualnih tem o športu, s pozitivne in negativne plati, odstrl marsikatero tančico, razblinil kakšen prazen up in nam konec koncev položil na srce, da je – pa ne samo v športu; mnogo bolj od talenta pravzaprav pomembna predanost, odrekanje, trdo delo, srčnost in pač pomembnost verjeti vase. Moram sicer priznati, da sem bil malce presenečen, da je njemu precej ljub snuker omenjen zgolj enkrat in da v knjigi ni recimo nikjer Janje Garnbret, to pa predvsem z vidika tega, da je Janja javno spregovorila o motnjah hranjenja, ki so prisotne pri mnogih plezalkah in ki so tudi ena temnejših plati športa. 

In še ena tema je, lahko rečem en šport, za katerega sem mislil, da se ga bo Slavko Jerič mogoče lotil, pa čeprav v Sloveniji ni tako priljubljen, da ne rečem celo zasmehovan. No, saj če sem pošten, ga niti v ZDA, od koder prihaja, ne opredeljujejo več kot šport, ampak kot “entertainment”, torej zabavo. Prvič sem nato pomislil, ko je pisal o tekmovanju v “žretju” hot-dogov in ko se je spraševal, ali je šah sploh šport. Pa potem seveda pri delu o modernih gladiatorjih, povezavi politike, posla in športa in še kje vmes. Pa čeprav mnogi v ta “šport” prihajajo iz sveta ameriškega nogometa, klasične rokoborbe, dvigovanja uteži in podobno. Ampak seveda, ker je vse skupaj narejeno po vnaprej pripravljenem scenariju, to ni šport. Ampak zabava. Ker udarci niso resnični. Padci pač so. Ne le boleči, ampak tudi (smrtno) nevarni. Govorim o t.i. ameriški rokoborbi ali kot ga najbolj poznamo, wrestlingu. 

Opozorilo: tale del je kar dolg in ga lahko preskočite, če vam ni do branja o wrestlingu, pa čeprav je ta del zapisa ravno tako spodbudila knjiga Kruha in iger. 

Zakaj mi manjka? Ker ne nak način povezuje prav vse, o čemer Slavko piše – ali je to šport ali ne(glede na ure treninga, izvajanja vsega mogočega, potovanja, nastopov in še česa, vsaj toliko kot žretje hot-dogov ali šah), kako na vse skupaj gledajo navijači ali pač oboževalci, ki so ponavadi razdeljeni med negativce (“heel”) in pozitivce (“face” oz. “babyface”), da se v vse skupaj vključuje in aktivno sodeluje že tretja generacijain vsekakor – ko kdo pomisli, kako zlagano in nastavljeno je vse skupaj, pa jih v kakšnem gostilniškem pretepu skupi od npr. Brocka Lesnarja ali Chrisa Jericha, seveda pa lahko vsak odide na t.i. tryout, preizkusi vrvi, trdoto ringa in predvsem silo, ko po salti z zgornje vrvi nate dobesedno prileti 100 kilogramov teže …; potem najbrž pride do spoznanja, da je zadevo boljše gledati po televiziji. Porazi in zmage so in niso pomembni tudi v “wrestlingu”, še bolj pa osvajanje naslovov in šampionskih pasov– boljši, ko si, več imaš časa v etru, manjkrat te prekinjajo z oglasi, zate se pišejo boljše zgodbe in odpirajo se ti nove in nove priložnosti. Potrebujete primer? Tudi če o wrestlingu nimate pojma, sem prepričan, da veste vsaj, kdo so Hulk Hogan, Dwayne “The Rock” Johnson in nedavno upokojeni John Cena. Vrata v Hollywood jim je na široko odprl prav “wrestling”. 

Pridemo do gladiatorstva in zdravja. Hm, in tu bi se lahko razpisal. Potovanja od mesta do mesta po ZDA, občasni izleti v Evropo, Avstralijo, na Japonsko in v vse bolj prisotno Savdsko Arabijo. Ena oddaja v ponedeljek, druga v petek,občasno pojavljanje še v torkovi, vmes netelevizijski nastopi (torej “borbe”, ki se odvijajo pred živim občinstvom, a jih TV, v primeru najbolj znane WWE je to Netflix, v primeru vse močnejše alternative AEW pa HBO; ne predvajajo) in praviloma ob koncih tedna t.i. PLE ali “premium live events”. In spet, zagotovo ste kdaj že slišali bodisi za WrestleManio (takorekoč SuperBowl wrestlinga) ali recimo Royal Rumble. Vse seveda vpliva na zdravje, sploh, ker je to posel, ki ne plačuje enako in zgolj tisti res najboljši zaslužijo toliko, da lahko brezskrbno živijo. Če seveda ne pride do kakšne poškodbe. In te so pogoste. Poškodbe, ki jih od ringa, zgodb, televizije in sponzorjev lahko oddaljijo za več tednov, mesecev in tudi leta. Lahko pa tudi za vedno. Pogosti padci in trdi pristanki najbolj vplivajo na sklepe, še bolj pa na hrbtenico in vrat. In bili so tudi smrtni primeri, najbolj znan je bil zagotovo Owen Hart. Ko se stvari odvijajo v delčku sekunde, je vse skupaj podobno vožnji s formulo ena ali smuku v Kitzbuhlu – delček nepozornosti je dovolj … In tukaj nisi odvisen le sam od sebe, svojih sposobnosti in natančnosti, ampak tudi od tistega drugega v ringu, nasprotnika, ki mu moraš zaupati. Da te bo ujel, pravilno – in za gledalce prepričljivo in verjetno!; in varno vrgel, spustil (v YouTube recimo vpišite iskalni niz “undertaker tombstone piledriver”, pa vam bo jasno) ali pa se vrgel nate in podobno. Pustimo ob strani različne ekstremne oblike borb, ki potekajo v kletkah, kjer se uporabljajo lestve (spet: pomislite, koliko zaupanja je potrebnega, ko nekdo skoči nate z recimo 5-metrske lestve) in različni pripomočki. Pogoste poškodbe pomenijo veliko zdravljenj, bolečine, ki si jih lajšajo na različne načine, tako kot tudi za rast mišic skrbijo na različne načine, tudi prepovedane. 

Pa da ne bom predolg in bom vzel pozornost knjigi, ampak da vam mogoče naslikam, kako hitro se je slika skozi branje Kruha in iger sestavljala meni. Posel in politika. Omenil sem Netflix in HBO, o denarjih, ki se obračajo zadaj, najbrž ne rabim. Ko je enkrat poleg Savdska Arabijas svojim denarjem, tudi ne govorimo o majhnih zneskih. WrestleMania poteka dva dni, na razprodanih stadionih s 60 in več tisoč ljudmi, pred tem so že dni prej spremljevalni dogodki, na katerih se zbirajo tisoči. In nič, prav nič ni zastonj. Ko sem si enkrat želel ogledati borbo v sosednji Italiji, sem zgrožen ugotovil, da se cene najcenejših vstopnic začnejo pri sto evrih. (Za WrestleManio zlahka dodate še eno ničlo, pa boste dogajanje spremljali nekje z vrha stadiona ali dvorane). Pa pomislite na vse, kar še prodajajo – od majic, rutic, penastih prstov, do replik šampionskih pasov in seveda je tudi srečanje z rokoborci (in vse bolj priljubljenimi rokoborkami) ravno tako plačljivo. Zloglasni Vince McMahon, njegova (bivša) žena Linda McMahon, Jesse Ventura in Donald Trump. V ameriški rokoborbi so tako ali drugače aktivno sodelovali tudi Mike Tyson, košarkarja Dennis Rodman in Shaquile O’Neal, nam dobro znani poslovnež Mark Cuban, med velikimi ljubitelji je bil pokojni Lemmy Kilmister (Motorhead), ki je za danes glavnega operativca napisal pesem(The Game), v ringu so se zvrstili številni glasbeniki in igralci ter igralke, v zadnjem obdobju je najbolj aktualen vsekakor Jake Paul, ki vsakič znova preseneča z drznostjo in tudi tehničnim znanjem. Priporočam ogled Netflixove dokumentarne serije o Vincu McMahonu, kjer pretresljivo iskreno prikažejo takorekoč vse, kar je s tem poslom narobe. Lahko pa si ogledate tudi serijo Evolve (ravno tako na Netflixu), da boste razumeli, kako kompleksen je celoten proces ustvarjanja te zabave, v poštev pa pridejo še Glow (ki se osredotoča na ženske v wrestlingu) ali pa Wrestlers (ki prikazuje slovito Ohio Wrestling Valley wrestling “šolo”) in tako naprej. Seveda, tudi Rokoborec z Mickeyjem Rourkom je več kot vreden ogleda.                

Kruha in iger, ja, že vse od antičnega Rima dalje. Čista desetka je bila zelo dobra, Statistike za začetnike (žal) še nisem bral, Kruha in iger pa je naravnost imenitno branje, ki vam šport prikaže skozi različne odtenke (nikakor zgolj rožnatih) očal. Toplo priporočam. 

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Haaška priča

O knjigi Haaška priča in njenem glavnem avtorju, Nedžadu Avdiću, je bilo povedanega že marsikaj, saj je knjiga izšla tik pred letošnjim Slovenskim knjižnim sejmom, ki ga je avtor tudi obiskal. Žal mi je, da ga nisem uspel slišati tudi v živo, kajti knjiga človeka pusti brez besed. 

Nedžad Avdić je eden redkih – iz knjige gre razumeti, da eden od zgolj dveh!; ki je preživel, žal moram zapisati znameniti pokol v Srebrenici leta 1995. Zakaj znameniti? Ker je Vojska Republike Srbske takrat v vsega skupaj dveh dneh uspela mučiti ter na grozljiv način pomoriti 8372 Bošnjakov. In kot je zapisano v knjigah, niso pomorili le njih, ampak so na tak ali drugačen način ubili tudi njihove sorodnike, ki so preživeli vojno v Bosno in Hercegovini. In če bi malo parafraziral Boštjan Videmška, ki v svoji aktualni knjigi Dolga pot do miru piše tudi o Srebrenici – ubili so človeštvo. 

Nedžad Avdić je bil dolga leta zaščitena priča Haaškega sodišča in se je tam soočil z možgani, ideologi, klavci in izvrševalci ukazov za dogajanje v Srebrenici (in tudi drugje). Skrajno mučen je odlomek njegovega soočenja s Slobodanom Miloševićem. Pa niti približno ne tako mučen kot opisovanje pravnih bitk zoper Republiko Srbsko za zločine, ki so jih konkretno storili njemu (Avdić je bil v streljanju na Jezu rdečega mulja huje ranjen in je preživel bolj kot ne po čudežu ter po zaslugi vztrajnosti tistega drugega preživelega, ki ga ob koncu knjige imenuje Ibrahim) in njegovi družini (njegov oče je bil umorjen z natančnim strelom v zatilje iz neposredne bližine, umorjenih pa je bilo še mnogo njegovih sorodnikov). 

Tožba je bila zavrnjena. Vse tožbe družin vseh žrtev so bile zavrnjene. In ko boste prebrali obrazložitev, se boste najbrž zjokali. Dobesedno. Na nek način je težko verjeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi. A po drugi strani gledamo in se čudimo ukazom in odločitvam predsednika na oni strani Atlantika, poslušamo in se čudimo izjavam (skrajno) desničarskih ali pa da rečem klero-fašističnih politikov pri nas in drugje po svetu. In seveda, če se znova vrnem k Boštjanu Videmšku – v živo spremljamo genocid, ki se ta hip izvaja v Gazi. 

Haaško pričo sem šel prav načrtno brat po tistem, ko sem prebral Dolgo pot do miru, saj sem želel nekako skleniti ta krog res mučne, boleče in pretresljive zgodovine meni ljube Bosne in Hercegovine. Pa seveda ob branju ni šlo niti mimo obujanja spominov letošnjega obiska sarajevskega muzeja genocida in zločinov proti človečnosti (poleg tega smo bili v Sarajevu ravno v času obletnice pokola v Srebrenici) ter lanskega obiska pretresljive razstave o Srebrenici. In žal, Srebrenica se je zgodila petdeset let po Auschwitzu in drugih taboriščih druge svetovne vojne in trideset let kasneje se dogaja Gaza. In kot je v knjigi zapisana misel, ki pretrese do kosti – če se bomo iz Srebrenice česa naučili, je to, kako bolj spretno prikriti in zanikati zločin. Pa dajmo še enkrat – zločin proti človeštvu. Velesile si zatiskajo oči, mižijo, si mečejo pesek v oči, mednarodna skupnost žuga s prstom in govori, da to ni prav, ampak ne stori popolnoma nič. Tudi to se skozi desetletja žal ni spremenilo.  

Tisto, kar je v Haaški priči tudi dokaj jasno napisano, je vloga UNPROFOR-ja, znamenitih modrih čelad. Tam so bili, da bi skrbeli za mir, nudili zaščito. Že Saccov risoroman o Goraždu, še enem nesrečnem poglavju vojne v devetdesetih, o katerem se ravno tako ve premalo; je ponudil določen vpogled v njihovo aktivnost na področju Bosne in Hercegovine. V Srebrenici in okoliških vaseh je bilo vsaj podobno, da ne rečem enako ali še huje. Modre čelade so bili prej v podporo in pomoč Vojski Republike Srbske, četnikom in še komu, saj so jim dobesedno puščali prosto pot do izvajanja zločinov. Oni, ki naj bi skrbeli za mir. Ne preseneča, da je moralo nekaj poveljnikov ravno tako sesti v zatožno klop in prav je tako. 

In da se za trenutek – pa sem si mislil, da bom napisal nekaj kratkega!; vrnem h knjigi. Poleg Nedžada Avdića, priče in glavnega avtorja, je kot (so)avtorica podpisana tudi njegova sestra, Amela Avdić Unkić, posamezne dele – žalostne in bridke; pa je zapisala tudi njuna mati. Poglavja in pričevanja, spomini in zapisi segajo v čas pred vojno in potem seveda sam začetek morije in norije, ki je bila daleč najbolj izrazita prav v Bosni in Hercegovini ter vse do skoraj današnjih dni, pričanj na sodiščih, pravnih bitkah za pravico, ki je ni. In skozi vse te zapise je toliko bolj jasno, kako zelo načrtno, skrbno pripravljeno – tudi prikrivanje!; in izvedeno je bilo vse skupaj. Genocid? Nedvomno. 

In naj se dotaknem še dela, na katerega opozori tako avtor – in kar je povedal tudi med zaslišanjem na Haaškem sodišču ter bil nato predvsem s strani lastne družine zaradi tega grajan. Odpuščanje. Nekaj, kar se mi zdi, da učijo takorekoč vse vere. Ampak vprašanje, ki se tukaj odpira, je, zakaj in po kakšni neverjetni logiki (mogoče ni najboljša beseda) so žrtve pripravljene odpuščati, krvniki in morilci pa odpuščanja niti ne prosijo, ampak celo vztrajajo, da so bodisi nedolžni ali da je bilo vse, kar so počeli, prav. In sem razmišljal, tudi o tem. 

V zadnjih treh letih sem spoznal veliko ljudi, v Bosni in Hercegovini, tudi Republiki Srbski in nenazadnje v Srbiji. Različnih let, različnih narodnosti in ver, prepričanj in tudi vsak s svojo zgodovino. Obstajajo razlike in najbrž bodo za vedno obstajala nesoglasja, nekje bolj in drugje manj izrazita. Tisti, ki sem jih spoznal v Bosni in Hercegovini, odpuščajo. Tisti, ki sem jih spoznal v Republiki Srbski – in praviloma so to ljudje, ki so bili med vojno mogoče rojeni ali pa niti to ne; so veseli, da jim (njihovemu narodu, mogoče sorodnikom) je bilo odpuščeno in jih je sram. In tisti, ki sem jih spoznal v Srbiji – pa lahko rečem, da gre za inteligentne, razumne in čuteče ljudi; se čudijo. Čudijo, da jim je bilo odpuščeno, ker jih je – tudi če niso oni ali njihovi sorodniki in znanci, storili čisto nič; sram. Sram jih je v dno dušo, da so bili del nečesa tega. In si želijo, da bi bili sposobni odpustiti sami sebi. Svojemu narodu. Ker ne razumejo. Ampak seveda, to je moj krog znancev in vem, da so – tako kot povsod, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Srbiji ali Sloveniji; tudi takšni, v katerih tli sovraštvo. 

In potem se seveda vprašam, kaj to pomeni za Gazo? Palestino, tudi Izrael, pa Jemen, Sirijo, Sudan in številne druge države, kjer se nad določeno skupino ljudstva izvaja genocid. Ker, nekateri bodo preživeli. In na neki točki bodo spoznali, kaj se je zgodilo in kdo je kriv. Kriv, ni pa odgovarjal. In to je ta začarani krog večnega nasilja. 

Dajmo si samo predstavljat ta grozni scenarij, čez npr. petdeset let. “Bosna in Hercegovina po nekem naključju, morda pa z izdatno finančno podporo muslimanskih držav, postane velesila na Balkanu. Storjena nam je bila krivica, odvzeta ozemlja, pobito toliko in toliko ljudi, zdaj si bomo pa to vzeli nazaj. In še kaj. Začnejo z nekimi operacijami, ki jih vidi cel svet. Mogoče jih bo takrat umetna inteligenca predvidela, napovedala in celo izvajala, kdo ve. In mednarodna skupnost bo molčala, saj se bodo spomnili, da se je njim nekaj groznega zgodilo sredi devetdesetih. In da so bili takrat žrtve genocida, kaznovani na najokrutnejši možen način in jih sedaj ne morejo kaznovati za to, kar počnejo, ker … pa saj ni tako hudo in slabo. Vsaj ne tako hudo in slabo kot je bilo npr. v Srebrenici.” Jaz si tega nočem predstavljat. Pa možnosti za take scenarije je kar nekaj, tisti znova in znova ponavljajoči v Palestini. 

Ali se rabimo bati tretje svetovne vojne? Saj je že tukaj, dogaja se, izvaja, prav zdaj, pred našimi očmi. Samo mi ne vidimo ali pa se pretvarjamo, da ne vidimo.  

Toplo priporočam tudi spremno besedo prof. dr. Vasilke Sancin, s katero sem imel priložnost (in čast) lani preživeti nekaj časa v Ženevi in ki mi je glede marsičesa na področju mednarodnega humanitarnega prava, sodišč, ukrepanj in tudi “mižanja”, odprla oči. In si kljub vsemu ne morem pomagati, da ne bi razmišljal, da mednarodna skupnost včasih sama sebi vnaprej piše opravičila. “Nič ne moremo, nič ne smemo.” Potem je treba to pač spremeniti. Ker dogaja se naslednja Srebrenica in najbrž se bo prej ali slej zgodila tudi naslednja Gaza. In nikoli ne vemo, kdo bo naslednji. 

Tudi zato sem vesel knjige Haaška priča, saj je o teh stvareh treba pisati in govoriti, se pogovarjati in razmišljati. Se iz vsega tega naučiti, da je to narobe in da se res ne sme nikoli več ponoviti. Nikoli, nikjer. Odpuščati.         

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Dolga pot do miru

Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška. 

Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo Surdo in ima podnaslov Soška fronta in drugega, pod katerega je podpisan Videmšek in katerega naslov je daljši in v bralcu že kar takoj lahko prebudi določeno tesnobo – Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza. A če sem se pri Boštjanu in njegovih knjigah česa naučil, je to dejstvo, da so to knjige, ki jih pač potrebno prebrat. Potrebno, nujno. 

Najprej sem šel brat polovico knjige Abhe Valentine Lo Surdo. Zdaj mi je jasno, da sem Soško fronto vzel preveč preprosto in z neko miselnostjo, da o strašnih bitkah prve svetovne vojne, ki so potekale ob naši smaragdni kraljici, vem dovolj. Nimam pojma, če sem iskren. Tudi nisem vedel, da po področju, kjer je med leti 1914 in 1918 potekala fronta, sedaj vodi Pot miru, kot jo preprosto opiše avtorica “500 kilometrov gora in jarkov vse do morja, trideset dni hoje po Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini.” Njeno pot in raziskovanje ter razmišljanje po Poti miru je skoraj preprečila huda poškodba na smučanju, a je po športno stisnila zobe in opravilo s potjo, ki ni bila samo pot, niti ne Pot, ampak kar popotovanje. 

Zgodbe z ene ali druge strani meje, torej slovenske ali italijanske, z ene in druge strani reke Soče, fronte. Pripovedi in izpovedi Italijanov, Slovencev, tistih iz “mešanih” družin in seveda vseh raziskovalcev zgodovine, ki pač ni zgolj črno-bela, ampak zapisana v nepreglednem številu barvnih odtenkov. Prav posebno težo zapisom dajejo pesmi, ki jih je zapisal avtoričin praded, Arturo Mencuccini, ki se je boril na Soški fronti. Trenutki, ki zarežejo v srce, v globino. 

In potem drugi del. Del Boštjana Videmška, katerega vsaka knjiga me pretrese in strezni, da je svet, v katerem živimo, še slabši in hujši, kot smo mislili. Njegov uvodni zapis Privilegij miru: kdo lahko govori o vojni nastavi ton pisanja. Ne, ne bo olepševanja, romantike, ampak kruta resnica, ki bo po nas udarjala kot težko kladivo. Pa to ne pomeni, da vas želim od branja odvrniti, daleč od tega. Preberite, razmislite! Kolikokrat ste bili mogoče tudi sami v vlogi “kavč komentatorjev” o migrantih, o vojni, orožju, odločitvah, taboriščih, o genocidu nekoč in danes, o vprašanjih, na katere ni človeškega odgovora. 

Kaj, potem boste vstopili v grozo, imenovano Srebrenica. Trideset let po dogodkih. Ko smo lansko leto z otroci odšli v Sarajevu na razstavo o tej veliki katastrofi človečnosti, sem jim med drugim povedal tudi, kako malo smo se naučili – kako se je Srebrenica zgodila približno petdeset let po Auschwitzu in vseh drugih nezaslišanih taboriščih smrti, pa je svet mižal in molčal ter kako se danes, tukaj in zdaj, trideset let po Srebrenici, v Gazi dogaja ne le podobno, ampak hujše (ne, zgodovina nas ne (iz)uči) in spet mižimo in molčimo. Pa, kot zapiše Boštjan, to je najbrž prvi genocid, ki ga lahko dobesedno spremljamo v živo, saj se po zaslugi sodobnih tehnoloških orodij odvija na vseh mogočih ekranih, ki jih uporabljamo. Genocid, v živo, pred našimi očmi. In mi? 

In potem nas avtor vrne v čas prve svetovne vojne – na frontno linijo Galicije, kjer je umrlo več slovenskih vojakov kot na Soški fronti (!) in približno enako število, kot jih je umrlo med drugo svetovno vojno. Seveda preveč. Ampak koliko o tem dejansko vemo ali če vprašam drugače – zakaj vemo tako malo? Ali zato, ker o tem poglavju vemo tako malo, dovolimo, da se zgodovina ponavlja? Da dobrih sto let kasneje tam vznikajo novi grobovi, tokrat predvsem ukrajinskih vojakov, ki se borijo proti Rusiji? 

In pojdimo še k zadnjemu poglavju. Tistemu, za katerega mnogi še danes trdijo, da sodi ne le med najmračnejša, ampak kar najtemnejša poglavja človeštva, v Auschwitz. A pač ni zadnje, niti najtemnejše. Ker dejstvo, da ob vsem, kar se je dogajalo v teh osmih desetletjih, ob vsem razvoju, zakonih, pravu, pretoku informacij in tehnologijah, dovolimo, da se dogajajo “gaze, jemni, sudani”, da ljudje stradajo, da se načrtno pobija otroke, humanitarce in novinarje, da se ustvarjajo nova in nova koncentracijska taborišča in izvaja genocid … Ne le vedno znova dno dna, tudi vsakič bolj temno in nepregledno črnino teme odkrivamo. Prva oseba množine, ja. Vsi mi. Vsi smo krivi in odgovorni. Se vojna kdaj konča, se vpraša Boštjan Videmšek v epilogu. Moj odgovor – ne, žal ne.   

Tista bistvena razlika med obema deloma knjige je način zapisovanja, pripovedovanja. Del Lo Surdo, ki pripoveduje predvsem o Soški fronti, je zaznamovan s poezijo in kot tak poetičen, lahko bi rekli skoraj lep, saj iz njega sije neko razumevanje pripovedovalcev in pričevalcev, kako nesmiselna je vojna. Kako smo vsi pravzaprav zgolj in predvsem ljudje in da je življenje najlepše, ko ga živimo v miru in skupaj. Tako neverjetno preprosto in obenem lepo. 

Medtem pa je Boštjan, kot sem zapisoval uvodoma, bridek, pretresljiv in celo boleč. Dokumentarističen in neposreden. Del o Srebrenici brez milosti ne le klofuta, ampak nas kar mlati, surovo in krvavo. Trpeče. Galicija in Ukrajina nam ne pustita dihati, ampak nas šokirata s podatki o še eni, takorekoč neznani fronti prve svetovne vojne in tako žalostnem dejstvu, kako se iz zgodovine nič ne naučimo in se ta ponavlja. Pogosto s še hujšimi posledicami. Del o Auschwitzu zada tiste zadnje, da ne rečem kar smrtne udarce in razmišljanja in čeprav sprva “razočaran”, mi je kar odleglo, da je Boštjan del o Gazi “nežno” vključil v ta zaključek in ni zarezal še v to, žal zelo krvavečo rano sedanjosti. 

Knjiga, po kateri si na nek način oddahneš, ko jo odložiš, obenem pa se vprašaš, kam smo kot ljudje, kot človeštvo zabredli? Kako nam iz leta v leto uspe najti novo dno dna …  

Rating: 5 out of 5.

UMco, 2025

Featured

Medved Henri in Največja zmaga

Kakorkoli neverjetno in nemogoče se sliši, ampak v začetku letošnjega oktobra sem v enem tednu dočakal izid kar dveh knjig, pod kateri sem podpisan kot avtor in za nameček eno od njih še v angleškem jeziku. Ob izidu sem vam predstavil poučno pravljico Medved Henri in Nesreča na bajerju in tale je že četrta iz zbirke poučnih pravljic … 

Tistim, ki našega (pač, sem del Rdečega križa Slovenije in medved Henri je pač naš) Henrija in knjige poznate, boste že po naslovnici opazili, da je nekaj drugače. Resnici na ljubo se je tale knjiga dobesedno »zgodila«. Besedilo sem imel napisano že pred časom, v samem bistvu zgodbe sem šel v svoj rojstni Kamnik, kjer je bila odbojka vedno »in«, fantje smo pa sploh radi hodili na tekme gledat – in seveda v prvi vrsti spodbujat!; sošolke, vrstnice, simpatije in tako naprej. In če smo pošteni, je odbojka, čeprav moška, v Sloveniji zelo »in«. In zakaj ne?

Glavni junakinji, poleg našega Henrija – sta Iza in njena hči Eva, obe predani odbojki. Nekaj malega navdiha sem dobil pri sosedi, kjer je mama bivša odbojkašica, hči pa mislim, da že ne več. Trenerka je Cica, ki je vzdevek dobila po legendarnem trenerju odbojke v Kamniku, pa tudi fizično konstitucijo in spretnost sem ji dodelil kar njegove. Reševalcu sem nadel ime Lado, v prvi vrsti po svojem očetu, ki ni reševalec, je pa vedno in povsod ter vsem pripravljen pomagati. 

In sama zgodba je bila napisana, zaključena in tik pred tem, da jo damo v ilustriranje, ko mi je v možgane švignila ideja, da bi lahko mednarodni projekt Prevention in Action (slovensko mu rečemo Aktivni v preventivi), v katerem smo sodelovali, obogatili s poučno pravljico, se dotaknili še druge teme, ki smo jo nagovarjali (kronične nenalezljive bolezni, torej srčno žilne bolezni in sladkorna bolezen, zdrave navade in način življenja) in knjigo predstavili še drugim sodelujočim nacionalnim društvom Rdečega križa, torej Portugalske, Španije, Italije in Madžarske. In smo jo in ker se je projekt zaključeval, je bilo treba zelo pohiteti, potem se je pa dobesedno na zaključnem dogodku zgodil še en preobrat, da smo šli knjigo čez noč prevajat v portugalščino, španščino, italijanščino in madžarščino. Tako da sem še malo bolj ponosen, saj naš medved Henri v teh dneh že potuje tudi po Evropi. 

Zgodba – Eva se veseli 1. septembra, ker bo dopolnila 9 let in obenem po dolgih poletnih počitnicah znova videla sošolke in sošolce, obenem se bodo znova začeli treningi odbojke. Oba starša sta zaprisežena odbojki in sta ljubezen prenesla tudi na hči. Rojstni dan, čudovita torta, nova odbojkarska oprema in razveseljiva novica, da se bo pridružila starejši ekipi. Poleg treningov Eva hodi tudi na mamine tekme, kjer pomaga pri pobiranju žog in na eni od prvih tekem jo v glavo zadene izredno močna žoga in Eva pade v nezavest. Njena mami Iza je v paniki, saj se v zmedi zave, da ne zna pomagati lastnemu otroku. 

Pade odločitev, da je treba nekaj narediti in tako na predavanje ter delavnico temeljnih postopkov oživljanja ter prve pomoči povabijo bolničarja-reševalca Rdečega križa, Ladota, ki jim razloži vse potrebno. Z Ladom na obisk pride tudi prikupni medved Henri. V odmoru Lado opazuje dogajanje – vrsto pred kavnim avtomatom, gazirane in energijske pijače, različne čokolade in prigrizke; ter sodelujoče izzove z različnimi vprašanji na temo zdravih navad. Mogoče bi moral reči nezdravih, saj se ljudje – sploh pa odrasli; ne zavedamo, kako škodljiv je ves dodan in pogosto skrit sladkor v pijačah in jedeh. Za naše ožilje, srce, tudi možgane in splošno počutje. 

No, v nadaljevanju sledi prva tekma sezone za Evo in bridek poraz ter zavedanje trenerke Cice, da so dekleta predvsem fizično res slabo pripravljena. Sledi novost na treningih – tek na bližnji hrib. In če so dekleta presenečena nad Cicino hitrostjo in lastno nemočjo, jih ob sestopu čaka neljub prizor – negibna Cica! In kaj zdaj? Kaj jih je učil Lado, na kaj jih je opozarjal medved Henri in kaj storiti? Nekaj panike, veliko zmede, pa priklic Henrijevih nasvetov in pravilno ukrepanje vse do prihoda reševalcev. 

In seveda ni več vprašanje, ali otroci lahko pomagajo, rešijo življenje … odgovor je da. Vsakdo lahko reši življenje. In pomembno je, da se zavedamo znakov, da poznamo temeljne postopke oživljanja in predvsem, da nas ni strah pristopiti. Pa naj človeka poznamo ali ne. Seveda je na prvem mestu varnost, ampak ne sme nas biti strah. Kaj lahko storimo narobe? Najbolj narobe je to, da ne storimo nič. In to je glavni namen naših knjig – ljudi, ne glede na starost in spol, opolnomočiti in ozavestiti, kako pomembna so znanja in veščine prve pomoči ter da pač lahko vsak reši življenje. 

In seveda tudi tokrat ne bo šlo mimo zahval. Hvala vodstvu Rdečega križa Slovenije, ki verjame in podpira, kar delamo. Željku Maliću, brez katerega teh knjig sploh ne bi bilo, Strokovnemu centru za prvo pomoč pri RKS, ki knjige strokovno pregleda. Pa Saši Ogrin, ki usklajuje vse potrebne tehnikalije in našim območnim združenjem, ki skrbijo, da knjige na lokalni ravni pridejo do bralcev. Hvala tudi Marti Neves iz portugalskega Rdečega križa, da jo je ideja tako prepričala, da je omogočila financiranje v sklopu projekta. 

Prav posebna zahvala pa gre tokrat Moniki Klobčar, ki je pogumno ugriznila v izziv ilustracije in oblikovanja v zelo kratkem času in vse skupaj z veliko potrpljenja in razumevanja ter predvsem kreativnosti izpeljala v dveh mesecih. In seveda hvala vsem tistim, ki knjige berete, se o njih pogovarjate in jih priporočate dalje.  

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025      

Featured

220 stopinj poševno: Testenine

Urško Fartelj bi lahko označili za slovenskega Jamieja Oliverja (ali pa mogoče Nigello Lawson), saj ji je uspelo iz preproste ideje kuharskega bloga ustvariti pravcato blagovno znamko, tj. 220 stopinj poševno. Testenine je njena šesta knjiga in če ste ljubitelji testenin (tudi, če jih ne pripravljate sami), je to vsekakor knjiga za vas. 

Šesta knjiga iz serije 220 stopinj poševno: najprej je bila kar naslovna, torej 220 stopinj poševno, sledila je Preprosto in sveže vse leto, pa Skupaj za mizo, nadvse uporabna Kosila v pol ure in predzadnja Vrt in špajza. Z izjemo slednje sem pisal o vseh, še bolj kot to pa – iz vseh se učim in jih uporabljam, torej kuham. To je bistvo kuharskih knjig, kajne? Ne le, da gledamo lepe slike, cedimo sline in si mislimo »Joj, kako bi sedaj to jedel«, ampak zavihamo rokave in gremo pač kuhat. 

Testenine so ena tistih sestavin, za katero priznam, da so pri nas doma pogosto na mizi. Kupljene, priznam tudi to. V različnih oblikah in z različnimi prilogami oziroma omakami. Od doma se spomnim (res so bili tudi časi malce drugačni) zgolj klasičnih špagetov in potem (zavitih) makaronov, priloga pa obvezno in nikoli nič drugače, klasični »bolognese«. No, pa seveda rezanci v goveji juhi, tudi brez tega, vsaj ob nedeljah, ni šlo. (Včasih je bila tudi ribana kaša, res redko kaj drugega). Kasneje so prišli recimo še tortelini, široki rezanci, pa lazanje, ampak to so bile klasike in standardi. Imam sicer tudi en tak nagajiv spomin in sicer je mami domov pogosto prinesla domače rezance kakšne sorodnice, jih razprostrla po beli rjuhi in na mizo, sam pa sem neizmerno užival v (skrivnem) drobljenju rezancev pod prsti … tisto hrskanje rezancev je bilo podobno vznemirljivo kot hoja po prvem snegu, ki škripa pod škornji. Neki drugi časi, ja. Kasneje sem ugotovil, da obstajajo testenine številnih drugih oblik (tudi iz različnih mok) in da so čisto dobre tudi z omakami, ki niso le »bolognese« in da je celo zelenjava zelo dobra, obstajajo pa tudi omake, ki niso paradižnikova. 

In to, da je Urška Fartelj za to novo knjigo izbrala več kot 200 receptov za jedi s testeninami, najbrž ni treba posebej poudarjati, kajne? Mogoče zgolj sklopi, favorite si boste izbirali pa kar sami: Testenine v mlečnem zajtrku ali večerji in pod klobukom, Testenine v juhi in jedeh na žlico, Testenine kot samostojna jed(meni takorekoč zmagovalno poglavje), Italijanske klasike (blizu vrha), Testenine iz pečice, Testenine kot priloga, Testenine v solati (odlične ideje sploh za poletje), Testenine kot sladica, Njoki, cmoki, gnudi in svaljki, tu vmes boste potem našli še osnovne recepte za testo za njoke, cmoke … in potem ustrezne recepte za jedi z njoki, cmoki itn., za konec pa še Žganci, štruklji, mlinci. Testenine kar naenkrat dobijo neko novo dimenzijo. 

Tisto ključno – tako za tiste, ki se želite (ali pa to že počnete) naučiti testenine izdelovati sami, kot tudi za tiste, ki želite testenine kar najboljše pripraviti, pa je uvodnih 50 strani. Urška Fartelj, ki ji spominov in izkušenj ne manjka (in prizna, da testa z valjarjem ne zna ustrezno in dovolj spretno razvaljati, ampak pač uporablja strojček), se tu posveti recimo kar esenci pripravi testenin. Specifike testa in predvsem posameznih tipov mok ter dodatkov ter tudi samega izdelovanja različnih testenin, sušenja, shranjevanja in kuhanja. Obstajajo neki triki, neke male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, zaradi katerih boste poslej testenine pripravljali še boljše in okusnejše. Našli jih boste (tudi) v tej knjigi. Pa vem, da bodo mnogi rekli, da pri testeninah gre pa res samo za odkrivanje tople vode, ampak se pač ne morem strinjati – mislim, da smo vsi sužnji nekih navad in običajev, ki pa morda niso najbolj pravilne ali ustrezne. Že zgolj to, kako (še blj pravilno bi bilo: s čim) lahko pripravimo neke nadeve ali pač omake, se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenilo in čeprav verjamem, da bodo imeli sploh tradicionalisti (Italijani pa sploh) kar nekaj pripomb, je potrebno biti v kuhinji odprtega duha in včasih poskusiti tudi kaj, kar zveni nemogoče. Ker je lahko ne le dobro, ampak kar odlično. 

Tako da, če so vas pretekle knjige iz serije 220 stopinj poševno prepričale, če so vam pri srcu Urškina preprostost in tudi navezanost na tradicionalno slovensko kuhinjo (pa čeprav v poveavi z nečim tipično italijanskim); vas tudi Testenine ne bodo razočarale. Nasveti, recepti, veliko uporabnih namigov in še več receptov. Samo pomislite – več kot 200 receptov pomeni, da lahko vsak drugi dan v letu jeste testenine malo drugače. Da ne bo kdo rekel »Joj, danes pa ne vem, kaj naj skuham.« Sedaj veste …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025  

Featured

77: Osrečenost v času Luke Dončića

To je zagotovo najbolj posebna in drugačna knjiga, ki jo je navdihnil naš košarkarski as, Luka Dončić. Knjiga Primoža Reparja, zapisana v slovenščini in angleščini, ni še ena biografija o Luki, niti ni knjiga o Luki, ampak predvsem o njegovem pomenu, bistvu in tudi sreči, ki jo moramo čutiti, ker živimo v njegovem času. 

Se sprašujete, kaj je zdaj to neko čudno filozofiranje, da ne rečem kar nakladanje? Imate prav. 77: Osrečenost v času Luke Dončića, je sila nenavadna, zelo filozofska knjiga, ki je sam prav veliko nisem razumel. Priznam, zanjo nisem dovolj pameten. Uvodne besede legendarnega košarkarskega asa Iva Danuea, ki je vsaj na mednarodni reprezentančni sceni dosegel več kot katerikoli drug Slovenec in za kar si upam trditi, da bo tako tudi ostalo; so jasne. Enako velja tudi za novinarsko legendo, Sergia Tavčarja in nenazadnje za medklic Igorja Đurovića, nekdanjega trenerja. O Luki govorijo kot o izvrstnem košarkarju, človeku, ki se zaveda svojega poslanstva in mu je najpomembnejša košarka. To so dejstva, ki smo jih lahko prebrali tudi v dveh biografijah – Čudežni fant in Luka Dončić – biografija. 

Primož Repar je Luko – njegovo bistvo; postavil v povsem drug kontekst. In upam si reči, da v delu, kjer lahko »vstopimo« v Lukovo glavo in misli, brcnil v temo. Luka je preprost fant, to vemo vsi. Rad se zabava, vozi dobre avtomobile, v prostem času igra računalniške igre in je seveda oče ter partner. Duševni monologi, molitve in poezija … ne, to ni Luka. To je bil Kareem Abdul – Jabbar, nikakor pa to ni Luka Dončić.

Avtorju nikakor ne morem očitati, da v eseju ni izpostavil nekaj izredno zanimivih pogledov, a so potem zapleteni v filozofske niti in vsaj osebno, ko enkrat vidim Kierkegaarda, vem, da bodo stvari postale zapletene. Repar pa je Lukovo bit označil prav z izrazom tega slovitega danskega filozofa 19. stoletja, tj. »salighed«. In naj na tem mestu uporabim kar citat iz knjige – »In salighed ni sreča, ampak neizrekljiva, notranja svetloba osebe, ki se razkrije le, ko se je pripravljena odpovedati lastni podobi.« Ja, to so tisti stavki, ki jih boste nekaj časa razčlenjevali in premišljevali o njih, pa še vedno ne boste našli konca, kaj šele smisla. In ni jih malo. 

Po drugi strani se ravno v tem opisu skriva marsikaj, česar se Repar dotakne kasneje. Sreča recimo in lahko se vprašamo, kdaj smo v zadnjem obdobju Luko videli srečnega na igrišču. (Priznam, stvari se spreminjajo, čeprav je obenem zanimivo tudi, da je Luka na vseh fotografijah v uniformi slovenske reprezentance, kjer je sploh še najmanj srečen.) Žal so ti trenutki redki, pa nam je vsem jasno, da je na igrišču najboljši, ko je srečen in ko – to se zdaj navezuje tako na Iva Daneua pa tudi na Esada Babačića; se igra košarko. Ni dovolj le, da je razigran, ampak mora biti tudi igriv. Luka pa o košarki čisto preveč razmišlja in razmišlja tudi o vsem ostalem. Med drugim je moral, saj je bil v to prisiljen, veliko razmišljati tudi o lastni podobi. Pa naj so to očitki, da je debel, len, počasen, posledično nagnjen k poškodobam ali pa pravne zadeve, ki jih je moral urejati z lastno mamo glede pravic o upravljanju lastne podobe. In če se dotaknem še notranje svetlobe – Luka je bil, vsaj po mojem mnenju, od februarja dalje v precejšnjem mraku, da ne rečem kar temi. Menjava iz Dallasa v Los Angeles, poškodbe, očitki, potem recimo temu še neuspeh z reprezentanco in to so stvari, ki lahko dotolčejo mladega športnika, ki pa ima vse na dosegu roke. 

Nemalokrat sem pomislil na Primoža Peterko in tudi Petra Prevca, dva asa, ki sta se sicer na povsem različne načine na takorekoč vrhuncu kariere znašla v krizi, na dnu in sta morala najti način, kako priti ven, kako priti nazaj na vrh. In ob tem se vedno spomnim na besede mojega očeta, ki je nekoč rekel »Preveč razmišlja. Ne sme razmišljati. On mora to pač naredit, ker je v tem, v tej spontanosti, igrivosti, pač najboljši.« In to lahko postavite v katerikoli kontekst, ki pa pogrne na celi črti, ko se enkrat v vse skupaj vmeša posel in posledično denar, veliko denarja. 

Ali se Luka lahko odpove lastni podobi? Menim, da ne ali pač vsaj težko. Lahko bi šel po poteh Cassiusa Clayja, Lewja Alcindorja ali celo Rona Artesta, ki so iz teh ali onih razlogov spremenili ne le ime, religijo, ampak predvsem način razmišljanja. Notranjo in zunanjo podobo, tisto osebno in javno. Luka Dončić je, kar je – razmeroma preprost fant iz Ljubljane, z balkanskimi koreninami, ki rad uživa v življenju in košarki in dajmo se strinjat – res smo lahko veseli, da živimo v njegovem času in uživamo v njegovih predstavah. (Sam, ki sem na svetu že nekaj časa in sem videl kar nekaj obdobij in generacij košarke, bi si ga želel videti igrati v nekem drugem času, ko se ni toliko razmišljalo, ampak predvsem igralo.)

77: Osrečenost v času Luke Dončića ni knjiga za vsakogar. Upam si trditi celo, da je to knjiga za izredno ozko občinstvo. Zelo me zanima, kaj bi na njo porekel glavni junak, Luka Dončić. Ampak če je v vas vsaj malo filozofa, predvsem pa znate razmišljati s svojo glavo in izven varnega in domačnega mehurčka, utegne v vas marsikaj prebuditi in spodbuditi. (Velika verjetnost pa je, da jo bo večina po prvih straneh odložila.)

Rating: 3 out of 5.

KUD Apokalipsa, 2025     

Featured

Makalu, 8481 m

Nazaj k naravi, v prostranstva Himalaje, najbližje neba, kar človek lahko pride, v vso to svobodo, lahko pa tudi poslednji dom. Letos mineva 50 let od prvega uspešnega slovenskega (ali pač tedaj jugoslovanskega) vzpona na osemtisočak in ta knjiga Vikija Grošlja odlično prikazuje čas pred, med in tudi po vzponu na peto najvišjo goro sveta.

Viki Grošelj se Makaluja – kako se ga ne bi, saj je bil njegov prvi; seveda spominja tudi v še vedno svežih in predvsem zanimivih izdajah Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav, pa najbrž tudi v kateri od starejših izdaj, se je pa tokrat Makaluju posvetil kar nekako biografsko in predvsem s spominom na okrogle obletnice vzpona in dogajanje v tistem obdobju. 

Deset let kasneje se je namreč povzpel na najvišji vrh črne celine, Kilimanjaro, dvajset let kasneje na Anapurno in obenem se je takrat zaključil projekt 14 x 8000 za Slovenijo, kar nas je kot deveti narod na svetu uvrstilo med tiste, ki smo osvojili vseh 14 osemtisočakov. Trideset let kasneje je, vsaj tako lahko razberemo iz pisanja, Grošelj mogoče odkril svoj Shangri-La, ko je šel na Ama Dablam, štiri desetletja po »prvič« se je podal na Manang in letos znova, ob zlatem jubileju, pod Makalu. In vmes so se zgodili vzponi na vse najvišje vrhove vseh celin, smučanje z 0 do 8.000+ metrov, osvojenih deset osemtisočakov, Krona Slovenije, pa potres v Nepalu, Križ čez Nepal in še kaj. 

Viki Grošelj nam tokrat v uvodu ponudi nekaj zgodovinskega vpogleda v osvajanje Himalaje in tudi Makaluja, saj je bilo področje Himalaje v prvi polovici dvajsetega stoletja veliko bolj zaprto in nedostopno kot je danes. Vsekakor je zanimivo gledati (in se čuditi) stare fotografije, s kakšno opremo so se takrat ljudje odpravljali na »streho sveta«. Včasih se mi zdi, da so danes ljudje bolj opremljeni (kar pa seveda ni enako usposobljenosti), ko se odpravijo na nedeljski izlet na Veliko planino. 

Slovenci oz. Jugoslovani smo Himalajo začeli odkrivati pozno – leta 1960 prvič (sedemtisočak Trisul,katerega vrha niso osvojili), leta 1965 drugič (neosvojeni, 7902 metra visoki Kangbačen, kjer jim ni uspelo priti do vrha), leta 1969 so uspešno osvojili vrhova Anapurne II in Anapurne IV (oba pod osem tisoč metri) in leta 1972 je vizionar slovenskega himalajizma, Aleš Kunaver, zbral odpravo za naskok na Makalu. Cilj je bila južna stena, odpravo so sestavljali takrat najboljši slovenski plezalci (med njim Ažman, legendarni Šrauf, Cedilnik, Marjon, Maležič in drugi), a jim v dveh mesecih tudi zaradi nepričakovano slabega vremena ni uspelo. Na koncu so se morali, kar v Himalaji seveda ni izjema, boriti za preživetje, sta pa takrat Ažman in Maležič kot prva presegla mejo 8000 metrov. Ta južna stena Makaluja je bila prezahtevna tudi za številne druge odprave, med drugim avstrijsko dve leti kasneje, v kateri je bil tudi sam Reinhold Messner. Leta 1974 so naši »himalajci« poravnali dolg in uspešno (kar deset jih je stalo na vrhu) osvojili Kangbačen in potem je prišlo leto 1975. 

Šesta jugoslovanska himalajska odprava, na čelu katere je bil znova Aleš Kunaver, v njej pa poleg zdaj že izkušene četverice Ažman, Cedilnik, Belak in Manfreda, ki je Makalu osvajala pred tremi leti, še nekaj drugih izkušenih in preverjenih plezalcev ter deseterica mladih in dokazovanja željnih, med njimi tudi Viki Grošelj in Nejc Zaplotnik. Tistim, ki spremljate slovenski alpinizem, je seveda jasno, da je bila tukaj zbrana takorekoč smetana smetane, a še vedno – v Himalaji se lahko zgodi karkoli, kar se je tudi Grošelj lahko v prihodnjih desetletjih prepričal več kot enkrat. 

Grošelj se v besedilu na pot v južno steno poda tako natančno, iskreno, prepričljivo in doživeto, da vam ne bom kvaril bralskih užitkov. Natančen opis dogajanja – od pijavk, do bolečega zoba, vznemirjenja, prepirov in šal, tovarištva in predvsem čudenja nad vsem mogočnim in lepim, kar jih je obdajalo in kar so želeli osvojiti. Zelo jasno vam bo, da je bilo to vse prej kot preprosto in enostavno, da na vse skupaj vpliva na stotine različnih dejavnikov, na katere sami plezalci sploh nimajo vpliva, sam pa bi lahko rekel, da vse skupaj nekako presega meje običajnega (da ne rečem kar normalnega) človeka. 

Tokrat moram res pohvaliti tudi odličen izbor fotografij, ki nam pričarajo ne le Makalu, ampak tudi druge himalajske vrhove, posamezna področja, nevarnosti, na videz nemogoče stene in »probleme«, nepredvidljive vremenske razmere in obenem idilo. Seveda je od oči opazovalca odvisno, kaj boste videli … sam zase lahko priznam, da bi si enkrat želel to čudo od Himalaje videti od blizu, da pa me plezanje samo niti malo ne mika. Nisem usposobljen, nisem sposoben in preprosto si ne znam predstavljati vseh teh obremenitev – fizičnih in tudi psihičnih; s katerimi se moraš tam soočiti. Tudi zato je toliko huje brati zgodbe mnogih, ki so tja šli in jim ni uspelo. Nekateri so imeli zgolj eno priložnost, za druge je bila to tudi zadnja preizkušnja, mnogi pa so kljubovali in, dobesedno, preživeli. 

Viki Grošelj je eden teh, zato je pri svojih sedemdesetih letih še vedno med nami, pa čeprav je bilo tudi njegovo življenje nekajkrat ogroženo, soočil se je s številnimi poškodbami, videl smrti tovarišev, jih pokopal in se vrnil domov. In kot je že zapisal v eni od knjig – ko se je enkrat začel domov vračati tudi k sinu, je kakšno težko odločitev sprejel veliko lažje. 

In prav sin Matija ter žena Cvetka sta bila ob Vikiju in še treh drugih (Stanetu Klemencu, Bojanu Pollaku in Ivču Kotniku) iz odprave Makalu 75, ko so se letos, ob petdesetletnici vzpona, znova odpravili pod Makalu. Kar šestih izjemnih alpinistov iz tiste prve odprave ni več med nami. Čudovito je sicer brati, kako je Grošelj vse skupaj podoživljal petdeset let kasneje in seveda si lahko zgolj predstavljamo, kakšna divja reka spominov je dejansko bučala skozi njegove misli, saj je na papir uspel ujeti zgolj razigran in žuboreč potok, a je seveda dovolj. Ker boste začutili … če ste kadarkoli v življenju s trudom prišli na kakšen vrh (ali pač bili ob nečem posebnem), boste prepoznali to predanost, čutnost in iskrenost. 

Makalu, 8481 m, si vsekakor zasluži vašo pozornost in čas. Knjiga se tekoče bere, ima tisti prepoznaven Grošljev slog, ki pa z leti postaja tudi malo bolj pesniški in je kot taka čudovit poklon neverjetni (bi si želel zapisati nesmrtni) generaciji slovenskih alpinistov, ki so meje mogočega premikali višje in višje.

P.S.: In pa še en (samo)promocijski pripis – v torek, 25. novembra 2025, se bom ob 17. uri na Pogovorni postaji v sklopu Slovenskega knjižnega sejma pogovarjal z Vikijem Grošljem. Ne samo o Makaluju, ampak tudi o Makaluju, predvsem pa o tem, kako je strast postala njegov način življenja. Vabljeni.   

Rating: 5 out of 5.

Buča, 2025 

Featured

Krasni novi spet

Miha Šalehar, spet. Spet drugače? Pravzaprav ja. Spet podobno kot že trikrat doslej? Tudi to drži. Pa ima še kaj za povedat? Na to vprašanje si boste odgovorili, ko boste prebrali njegovo novo knjigo, pravzaprav zbirko kolumn, ki jih sicer objavlja v Delu. 

O čem je Miha Šalehar že pisal? O čem pravzaprav še ni? O lastni krizi srednjih let, (želenem) statusu alfa samca, bil je pronicljiv, zbadljiv, provokativen, nesramen in brez dlake na jeziku. Pa čeprav pogosto na teko zelo zapleten in samosvoj način, ki mu je pravzaprav težko reči kakorkoli drugače kot »šaleharjevski«. Njegovo razpravljanje in razpredanje zna biti težavno – naj bo v radijskem etru, podkastih, kolumnah, knjigah ali pač, ko ga srečaš ob … no, včasih smo rekli ob šanku in na pivu, kar sedaj ne pride več v poštev, kar smo izvedeli v njegovi zadnji knjigi Notranji pir. Poleg tega, da je na odre spravil Notranji pir in nekako vzporedno z izidom te knjige, sta se z bratom Matevžem (ali preprosto Hamotom) odločila pripravit še predstavo Brata. Nisem gledal, ne vem, kako opisati.

Skratka, Krasni novi spet nas že z naslovnice pozdravi z napisom, da gre za šopek teorij zarote, ki so bile objavljene v Delu. Naročniki, kupci ali pač zgolj bralci nekdaj najbolj kredibilnega, največjega in tudi najbolj branega dnevnega časopisa v Sloveniji, lahko Mihijeve (a je ta izraz sploh še aktualen?) kolumne berete enkrat mesečno, v tej knjigi so zbrane od februarja 2022. Še pomnite? Nekako smo se izkopali iz covidne norišnice, pa se je začela neka druga norija (namig: Ukrajina), pred vrati pa so bile tudi volitve. In vsaj prvih nekaj zapisov se bolj ali manj vrti okrog tega in glede na duh časa, v katerem so nastajale, lahko rečem, da so precej duhamorne. Maske, cepljenje in cepiva, potrdila, obljube, grožnje, strah, razdalja, ukrepi, neposobni politiki, zaslužkarji, še več strahu in tako v nedogled. 

Saj, mogoče mu delam krivico, ampak seveda je bolj zanimivo brati, ko piše o sebi, svojih bitkah, demonih, preizkušnjah, slabostih ter seveda o uspehih. Naj vas potolažim – pride v tiste tirnice, ko ni le še en nergač, ki mu ni nič prav – pa mogoče se trudimo, da bi na tiste čase vsi malo ali povsem pozabili; ter neha na dolgo in široko razglabljat in pol časa zveni tako kot sem svojčas bral recenzije plošč Miroslava Akrapovića. Na koncu sem se najprej vprašal »kaj sem prebral?« in potem še »kaj mi je hotel povedati?«. Pri Šaleharju in tej njegovi samosvoji lucidnosti pač nikoli ne veš, kdaj misli resno, kdaj zelo resno »zajebava« ljudi in kdaj se samo »zajebava«. No, ustrezen izraz bi lahko bil tudi »spodjebava«. 

Ampak je pa nekaj tem in nekaj kolumn, v katerih je vrhunski in kjer se bo lahko marsikdo poistovetil z njim. Od tiste, kako babici pomagat uredit dostop do zdravstvenega portala in vse do tiste, kako težko je dandanes nekaj kupiti. Pa sem mislil, da se to dogaja samo meni, ker pač nisem znan in slaven, pa zdaj vidim, da ima očitno tudi Miha Šalehar te težave. Sem si kar oddahnil. No, tudi o neskončnem klicanju po uradniških birojih in nesmiselnih (da ne rečem kar butalskih) povratnih informacijah, dotakne se umetne inteligence, seveda Trumpa in njegovih prijateljev ter je brutalno iskren, kako majhna razlika je med tistimi, ki si vbrigavajo heroin in tistim, ki si vbrizgavajo botoks. No, pa tudi tista, kjer si je naslov sposodil pri šentviških kolegih, govori pa o greznici, v katero se je spremenilo nekoč res priljubljeno družbeno omrežje in konstruktivna izmenjevalnica mnenj, ni od muh. 

Druga polovica 2023 je zelo dobra, 2024 že kar odlična in v kolumnah iz leta 2025 – pa čeprav se nekajkrat v kakšnem izhodišču tudi ponovi (ja, razumemo, Trump, Zelenski, Janša, Golob, X, medijska dieta oz. abstinenca, umetna inteligenca in njen pohod itn.); to zgolj nadaljuje in nadgrajuje. Blesti, na trenutke. Morda pač tudi zato, ker so to zapisi od tukaj in zdaj ali pač o nekih (še vedno) aktualnih temah in kot taki zvenijo prepričljivo in zanimivo, ne pa kot pogrevanje zelo postane juhe, ki že tako ni pustila najboljšega okusa. 

Krasni novi spet že v naslovu (poklon Huxleyju) razkrije, da se bomo ukvarjali z nečim, s čimer smo se že. Ali je krasno in novo? Težko reči, če in ko moraš nekaj ponovno »prodati«, da je to novo, kaj šele krasno. Pridemo nazaj do botoksa, lahko pa se vrnemo tudi do prekomernih količin alkohola ali sreče v kriptosvetu, da so nekatere stvari vsaj na videz lepše. Morda pa kot sam avtor zapiše v eni od kolumn – na neki točki je treba mesto prepustiti mlajšim in se sprijazniti z dejstvom, da si svoje povedal. Krasni novi spet je zbirka približno 40 kolumn, teorije zarote gor ali dol, v katerih se Miha Šalehar spopada s tem nenavadnim in nepredvidljivim svetom ali pač – če parafraziram – čudnim starim svetom. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025 

Featured

Železne stopinje

Knjiga, lahko bi rekli biografija o tem, kako je nastal slovenski heavy metal in ki služi kot nekakšen dodatek istoimenskemu filmu. Pod oboje je podpisan Denis Brnčič in takole vsaj na prvi pogled knjiga prinaša veliko zanimivega …

Heavy metal vsekakor sodi med meni ljubše žanre, ne bom pa rekel, da sem poznavalec žanra, sploh pa ne na Slovenskem. Poznam oz. poznal sem precej ljudi, sploh iz lokalnega, torej kamniškega okolja, ki so bili žanru res predani, da ne rečem kar posvečeni. In zanje ni obstajalo takorekoč nič drugega. Bili so precej občutljivi in še danes vidim, da so hitro užaljeni in zamerljivi, vsekakor pa se bodo za svoj prav (tudi če temu ni tako) borili do zadnjega atoma železa, ki ga imajo v sebi. 

Tako me pravzaprav ni presenetilo, da je bilo v knjigi prvo vprašanje za vse, kaj jim pomeni heavy metal, pa potem kako in kdaj so se prvič srečali z njim in za veliko večino je to ne le glasba, ki jo radi poslušajo, ampak način življenja. Kdo so bili sogovorniki? (In če ste morda gledali film, boste to bolj ali manj vedeli). Uvodne besede Aleša Podbrežnika (ustanovitelja in glavno gonilo portala Rockline) in Nejca Zupančiča niso presenečenje, pisatelj Andrej E. Skubic, ki sem ga vedno bolj umeščal v punk sceno, morda že malo bolj. Gre pa za enega boljših zapisov v knjigi, poleg recimo intervjuja z Jadranko Janković, razmišljanjem Andreja Planinšca – Hemija ter predstavitvijo zasedbe YUNK Junaki nočne kronike. Nazaj k zvezdam knjige – člani, ustanovni, bivši, aktualni in tako naprej zasedb Lene kosti, Turbo, Herbie (ja, Vili Resnik), Heavy Company, Mary Rose, Krom (Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo, ne pa tudi Klemen Tičar), Rdeči Baron (verjeli ali ne, Saša Einsiedler), seveda Pomaranča (žal pokojni Mijo Popovič ter drugi, sedaj tudi že pokojni soborci), pa genijalna Mark Lemer in Tilen Hudrap, Šank Rock, Odiseja 2000, Brezno zla, Sneguljčica, Sarcasm in Interceptor. 

Morda sem kanček več – kritičnosti in iskrenosti na račun medijev in njihove pozornosti do žanra; pričakoval tako od Tamare Pirih kot Jerneja Veneta, tudi žal pokojni Boštjan Vrhovšek – Boc bi imel najbrž povdati še marsikaj več in na tej točki sem se še enkrat več vprašal – ali je knjiga priloga filmu, dopolnilo, uvod, kaj pravzaprav? Ali zgolj delčki tistega, kar v film pač ni šlo in so objavili v knjigi? Toliko enih stvari je, ki se zdijo iztrgane iz konteksta ali pa imajo odličen nastavek, pa se potem kar nekje izgubijo. Največkrat v nekem zmedenem dialogu med dvema akterjema …

Tisti največji minus, ki ga ima knjiga, je zagotovo slabo urednikovanje. Prepisi, prevečkrat dobesedno; intervjujev ali delčkov intervjujev, ne funkcionirajo vedno. Kjer je sogovornik podkovan in ve, kaj želi povedati, absolutno da. Tukaj preseneti celo Vili Resnik z zelo iskrenim vpogledom v stanje duha, ko je bil on še heavy metalec. Zdenko Matoz v z moje strani tako zelo slabo sprejeti biografiji o skupini Niet, je tukaj ubral veliko boljšo in berljivejšo pot, le da je tista knjiga vsebinsko prazna. Kar Železne stopinje vsekakor niso. Sicer spet – morda malo preveč favoriziranja Pomaranče in na trenutke polaganja besed na jezik, iz legendarnega spora punk-heavy metal bi bilo vsekakor odlično dobiti tudi mnenje nekoga tudi z druge strani (npr. Igorja Vidmarja ali pa Igorja Dernovška) in pa ne morem niti mimo dejstva, da manjka nek mogoče antropološki vidik, zakaj se je heavy metal scena razvijala prav tam, kjer se je – Ljubljana, Škofja Loka in Jesenice ter Obala. No, pa Velenje, seveda. In zakaj sploh? Kako je v Sloveniji prišlo do tega, da smo imeli nek pop, rock, progresivo in tudi punk, potem se je pojavil heavy metal. Ki ga na radiih niso vrteli, koncertov ni bilo, da o drugih sodobnih kanalih sploh ne izgubljam besed. Nekje, pri nekom in z nečim se je moralo začeti. Poleg Pomaranče so favorizirani še Šank Rock (čeprav mi je bilo všeč, ko je en od sogovornikov nekje v zaključku omenil »pozerstvo in prepevanje o metuljih«), Tilen Hudrap pa je postavljen na tron naslednjega heavy metal božanstva. 

In če smo pri Tilnu, ki recimo, da sodi v neko drugo ali celo tretjo generacijo heavy metala pri nas, kje in zakaj manjkajo npr. Metalsteel, nikjer ni omenjen spletni portal Paranoid (Peter Gregorc), ki je ogromno naredil za promocijo heavy metala z vsemi mogočimi podžanri pri nas, večkrat so omenjeni, a nikoli konkretno predstavljeni recimo Dirty Skunks, ekipa, ki je na noge postavila MetalDays (Ana Lipec, Roman Fileš in drugi – Ana je bila recimo svojčas tudi urednica oddaje Headbanger’s Ball na MTV Adria), svoj prostor bi si vsekakor zaslužili tudi Noctiferia. Povabili bi lahko recimo tudi ustvarjalce oddaje Roka rocka in Videospotnice, ki je tudi za heavy metal in spote naredila marsikaj, Jernej Vene omeni oddajo Težka kronika na Val202, Hemi žal nikjer ne omeni krasne glasbene revije Dr. Musik, ki jo je urejal in izdajal ter v kateri je bilo veliko prostora namenjenega tudi heavy metalu, kasneje smo imeli sicer zelo kratek čas izdajo revijo RockHard v slovenščini. Ni omenjen niti legendarni koncert Metallice na bežigrajskem štadionu (z recimo postojnskimi Skytower kot predskupino), pri nas so bili Iron Maiden in takorekoč vsi drugi legendarni heavy metal bandi razen Black Sabbath, pokusi, da bi Cvetličarna postala prostor za heavy metal in tudi tam je (kot recimo nato v Kino Šiška) gostoval marsikdo in še bi lahko našteval … Po vsej logiki in razmišljanjih bi moral slovenski heavy metal dandanes pravzaprav cveteti bolj kot kadarkoli.

Dejstvo pa je – in mimo tega pač ne moremo; da je pri nas tudi ta scena razdeljena in kot sem zapisal v uvodu, polna nekih zamer, očitanj in še česa. In odvisno od tega, kateremu »klanu« pripadaš, temu boš posvečal več pozornosti, nekatere ljudi/skupine pač izpustil in se delal, da jih ni. Če pustimo ob strani to, da je scena preprosto stara. Ne bom pozabil koncerta Pomaranče v Kino Šiška (junija 2024), ko sem šokirano opazoval občinstvo – to so bili ljudje, ki so bili zadnjič na koncertu najbrž sredi devetdesetih, a so za to priložnost nekje poiskali preozke hlače, od moljev prežrte jeans jakne z našitki, superge in kakšno zanetano zapestnico. In pri svojih 44-ih sem bil tam med (naj)mlajšimi. Pa vem, da so tam zunaj mladi navdušenci in ljubitelji (videl sem jih recimo kasneje na tistem zadnjem koncertu Pomaranče v Ortu (v sklopu OrtoFesta 2025), videvam jih na ljubljanskih ulicah) heavy metala, najbrž tudi glasbeniki in ne le poslušalci, ampak zanje bo treba nekaj storiti. Jim dati priložnost in če tega ne stori neka taka knjiga in ljudje, ki so šli sami čez vse to – v nekih drugih časih, seveda; potem ne bo nihče. Ampak sem spet pri danes in jutri …

Seveda mi je jasno, da knjiga govori o tem, kako je nastal slovenski heavy metal, o zgodovini začetkov (oboje je napisano na naslovnici knjige), a vseeno so vključeni zgolj nekateri sodobniki in to je vsekakor manjko. Ali pač ideja za nadaljevanje? In naj je Denis Brnčič ljubitelj ali ne (seveda je!), bi lahko bil v posameznih delih tudi malo bolj kritičen, z nekaj več zdrave distance in na ta način tudi vpogledom v prihodnost. Vrtenje okrog istih imen, istih ljudi in dogodkov je morda prav ta zanka (ali pa začaran krog), ki je eden od razlogov, da se nič ne spremeni in ne zgodi. 

Železne stopinje je, kljub pomanjkljivostim in luknjam, zanimiva in pregledna knjiga o zgodovini heavy metala na Slovenskem, ki predstavi glavne akterje, dobro skrije razhajanja in težave in bi bila z nekaj dodelave in kritičnosti takorekoč blizu popolnosti. Prej ali slej bom s police vzel Murder in the Front Row, pa bom mogoče tudi lažje primerjal …

Rating: 3 out of 5.

Brnčič & M Agency, 2024      

Featured

Sonny Boy

Al Pacino je eden tistih igralcev, za katere si svoj čas vedel, da ne more narediti slabega filma, podobno kot recimo Robert de Niro, Jack Nicholson, pa od »mlajših« recimo Daniel-Day Lewis in Tom Hanks. Kdo je Al Pacino, človek/igralec, ki je upodobil toliko mafijcev, kriminalcev, policistov in karakterjev na robu družbe?

Najbrž je bil prvi Pacinov film, ki sem ga videl in me je osupnil, Carlito’s Way, pa potem kultni Scarface(Brazgotinec), Serpico in šele potem nekje Boter. Pridemo do Vonja po ženski, Donnieja Brasca, Hudičevega advokata, zanimive Insomnie z Robinom Williamsom, pa seveda Vročine (ko sta si z de Nirom prvič dejansko delila kadre), pa Frankie in Johnny, Bilo je nekoč v Hollywoodu, The Irishman, Any Given Sunday, Glengarry Glen Ross in še bi lahko našteval. Al Pacino je bil preprosto tisti igralec, ki sem mu verjel, ne glede na vlogo, tako noro prepričljiv je bil. In seveda niso bili vsi filmi in vse odigrane vloge popolne, ampak če bi moral narediti seznam ne le najljubših, ampak tudi najboljših igralcev, bi bil Al Pacino vsekakor med njimi.

Tole njegovo biografijo – ali pač Spomine, kot je naslovljena, sem si kupil že v angleškem jeziku, pa je (seveda) obtičala na polici. In sem se silno razveselil prevoda v slovenski jezik in se branja lotil hitro po izidu. Ker pač Al Pacino. Jure Šešet je po mojem mnenju opravil odlično delo prevajanja, saj mu je usplo ohraniti tistega imenitnega duha izvirnika, ko si lahko predstavljate Pacina s svojim raskavim glasom, kako se skozi obujanje spominov pogovarja z vami. 

Sonny Boy je vzdevek, ki mu ga je dala babica in ja, Al Pacino, ni imel najbolj preprostega otroštva. Potomec italijanskih priseljencev (stari starši so dejansko prihajali iz mesta Corleone), rojen leta 1940 v New Yorku, medkulturnemu kotlu priseljencev iz cele Evrope, v času druge svetovne vojne. Otroštvo, prijateljstva, norčije, težave, otroške sanje in kmalu zatem tudi igra. Če v knjigi kaj pogrešam, potem je to prav kaj več zapisano o času, ki ga je preživel v Actors Studiu in kjer ga je veščin igralstva poučeval sloviti Lee Strasberg. Tako Strasberga kot šolo večkrat omeni, a nič več od tega. Škoda. Ti prijemi, tehnike, vaja in način razmišljanja so me vedno zanimali, saj človeku ob gledanju nekaterih filmov hitro postane jasno, da ne gre le za talent, ampak da je zadaj še nekaj več. 

Al Pacino ne skriva svojih težav z alkoholom in drogami, smrtmi najbližjih (od prijateljev do sorodnikov), nespametnim zapravljanjem denarja, samouničevanjem, pogostih dvomov in pomislekov glede lastnih sposobnosti, dodeljenih in kasneje izbranih vlog ter same igre ter kritiškega sprejema (ali pač odklanjanja), nomininacij ter samih nagrad, govori tudi o sodelovanju z režiserji (Coppola, de Palma itn.) ter mnogih pomembnih ljudeh, ki so vplivali nanj in na njegovo kariero. Soigralci, soigralke, navidezna rivalstva, spori, nesporazumi in še kaj. Anekdot ne manjka, zanimivih podrobnosti in vpogledov v zakulisje Hollywooda ravno tako ne. Ne gre pa niti mimo svoje ljubezni do gledališča, klasičnih avtorjev in upodobitev, prepričanosti, da je treba včasih svetu ponuditi nekaj, v kar verjameš in za čemer stojiš, pa tudi do alternativnega filma in festivalov, ki včasih skrivajo tisto, kar je ustvarilo njega – nekaj več. Iskrico norosti, pristnosti, iskrenosti, čutnosti in srčnosti. 

Al Pacino ni le igralec, režiser, ampak seveda umetnik. Zahteven, s svojimi muhami in posebnostmi, ampak – kdo pa ni. Mnogi manj slavni, pozabljeni in upravičeno spregledani igralci so bili mnogo bolj muhasti in zahtevni. Dejstvo je, da ko pomislim na film in na prepričljive moške igralce, karakterne igralce, je Al Pacino vsekakor med prvimi, na kogar pomislim. 

Sonny Boy je knjiga, ki vam bo to zavedanje okrepila in vas prepričala. Al Pacino je Igralec. Pika.  

Rating: 4 out of 5.

Beletrina, 2025

Featured

Podrobnosti

Štiri kratke zgodbe švedske avtorice Ie Genberg nam kažejo večplastnost in nepredvidljivost življenja, predvsem pa se osredotočajo na pečat, ki ga določene osebe – ali pa tudi dogodki; pustijo v naših življenjih. 

Johanna, Niki, Alejandro in Birgitte so imena, osebe, okoli katerih so zgrajene Podrobnosti. Johannapripoveduje o polnem, vznemirljivem, drugačnem, nepredvidljivem ljubezenskem razmerju (tako je, z žensko), o vzponih in padcih in dejstvu, da je bilo zaradi prevelike drugačnosti, ki na neki točki postane moteča in ne več privlačna; vnaprej obsojeno na propad. Pa seveda tudi o tem, kako takšna razmerja zaznamujejo naše nadaljnje življenje, spomini in ostanki, nelagodje in vnovično iskanje tistega, kar si imel, pa sicer ni bilo popolno, a je pomenilo nekaj več. Ker je bilo nekaj več. 

Niki po drugi strani je zgodba, ki se na odnos med ženskama osredotoča z vidika prijateljstva. Pri čemer je Niki oseba, ki jo je težko imeti rad. Zagotovo bi si zaslužila oznako vsaj (čustvenega) vampirja. Impulzivna, nepredvidljiva, egoistična in brez dlake na jeziku. Na nek način sicer tiste vrste prijateljica, ki jo v življenju potrebuješ, da te žene naprej in ti zna ob pravem trenutku povedati tudi najbolj boleče stvari, a z eno veliko razliko – ni ob tebi, ko jo najbolj potrebuješ. Rajši odide in se pretvarja, da je ne glede na vse očitne napake, popolna. 

Alejandro je nenavadna kombinacija zaljubljenosti, kreativnosti, mogoče tudi prijateljstva, predvsem pa močne in mogočne moške energije, ki jo (najbrž) v življenju išče vsaka ženska. Če bi bila recimo Niki in Alejandro par, bi bilo to najbrž podobno »velikemu poku« ali morda še bolj kakšnemu izbruhu supernove – hitro, bleščeče in svetleče, osupljivo, zapomnljivo, a bi kaj hitro tudi minilo, izgorelo. No, tako se Alejandro zdi bolj podoben nekakšni fatamorgani – želi si ga, prikaže se, včasih dejansko celo je in potem znova izgine in se sploh ne prikaže več. Ima pa okrog sebe nekakšno veličastno avro, a kot človek … kot človek pač ni ravno najboljši. 

Najbolj me je pretresla zadnja, Birgitte in čeprav bi moral nekako slutiti, v katero smer bo šla avtorica, o kom ali čem še ni pisala pri življenjsko pomembnih in zaznamujočih osebah in dogodkih, me je način, kako je do tja prišla, resnično osupnil. Molk, bolezen, otopelost, vse to kot posledica splonih zlorab s strani očeta v otroštvu. Razkritje – Birgitte je njena mama. Pogosto napet in tudi boleč odnos hči-mati sklene zbirko kratkih zgodb in sklene krog – v prvi zgodbi naša glavna, a neimenovana junakinja kar nekajkrat omeni tudi lastno hči. 

Težko rečem, da so me Podrobnosti navdušile. Pisanje je zgoščeno, polno, ves čas se veliko dogaja in razmišlja, a se mi je vse skupaj zdelo preveč raztrgano, na nek način razdrobljeno in nepovezano.Vidim sicer, da je neka rdeča nit, ki celo zgodbo pelje, več kot jasno mi je tudi sporočilo, pa vseeno se nisem mogel povsem najti v prebranem. Tudi v življenju – v takšnih in drugačnih odnosih, o katerih piše avtorica; se v vseh zgodbah ne (z)najdemo enako pomembno, sprejeto in prisotno. Včasih smo, čeprav nas ni. Bistvo pa se vsekakor skriva v podrobnostih. 

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025 

Featured

Medved Henri in Nesreča na bajerju

Še tretja knjiga, ki smo jo pri Rdečem križu Slovenije izdali na temo prve pomoč in v kateri nastopa (tudi) naša maskota, medved Henri. Po prvih dveh – Klic na 112 ter Srčni zastoj; sta tokrat v glavni vlogi, poleg Henrija, dekleti. Jana in Marka sta nasledili dvojčici, Špela in Tamara. 

V prvi knjigi, Medved Henri in Klic na 112, smo se osredotočili na tisto osnovno sporočilo – na katero številko poklicati in kaj povedati, ko pride do nesreče. Pri drugi, Medved Henri in Srčni zastoj, smo storili korak naprej ter se osredotočili na temeljne postopke oživljanja z uporabo AED-ja v primeru srčnega zastoja. In tokrat? No, v tretje smo seveda storili še korak naprej, združili vse dosedanje znanje in informacije iz prvih dveh knjig in se znašli na tankem ledu. Dobesedno. 

V prvem delu poučne pravljice spremljamo naši glavni junakinji, dvojčici Špelo in Tamaro, ki se igrata ob domačem bajerju, ko eni od sester spodrsne in pristane v ne povsem zaledenelem bajerju, druga pa ji mora pomagati. Vsekakor za obe sestri precej travmatična izkušnja, za starša še bolj. Vsi tisti, katerih otroci so se tako ali drugače poškodovali ali ponesrečili, veste, da so to zelo neprijetni občutki, ki jih zlepa ne pozabite. (Verjemite, da navdih za marsikatero zgodbo najdem tudi v lastnih spominih.)

Čas se potem zavrti leto naprej – naši junakinji začneta obiskovati osnovnošolski krožek Rdečega križa, kjer se med drugim učita tudi o prvi pomoči. Starša ju razveselita z domačim ljubljenčkom, labradorcem Yodoin kdo bi si mislil, znova pride do nesreče na ne povsem zaledenelem bajerju. Le da tokrat onidve ne potrebujeta pomoči, ampak jo nudita in to za nameček družbi pretirano razposajenih najstnikov, ki so pozabili na prvo pravilo katerekoli igre – varnost. Da o oliki in spoštovanju sploh ne izgubljam besed.   

Seveda izdatno pomagata njuna starša, pa Yoda, vključiti se morajo tudi gasilci in reševalci, ne gre pa niti mimo medveda Henrija, čeprav ima tokrat nekoliko bolj obrobno vlogo oz. točno takšno, kot smo mu ju od začetka pripisali – zakladnica znanja prve pomoči in tisti nekdo, na katerega pomislimo, ko smo v zagati glede prve pomoči. 

Nekaj ozadja? Seveda. Živim v ljubljanski Šiški (ne vem, če je še kje Šiška, ampak da ne bo pomote, povem, da je to ljubljanska Šiška) in razmeroma blizu imamo Koseški bajer. Tisti, ki lokacijo poznate, veste, da gre za prijeten, družinam, otrokom, sprehajalcem in rekreativcem vseh starosti privlačen kotiček, ki pozno jeseni in tudi zgodaj spomladi pogosto zmrzne. Spomnim se tistih nekoliko ostrejših zim, ko je bil led dejansko tako debel, da so se ljudje gor vozili s štirikolesniki (odsvetujem ne glede na debelino ledu), igralo se je hokej, drsalo in podobno. Skratka, zimska idila. In potem se je kar nekajkrat zgodila tudi nesreča, ko se je led komu udrl (tudi na delih, kjer je izgledal dovolj trden in stabilen), ljudi je bilo treba reševati in posledično smo lahko na Koseškem bajerju videli tudi prikaz reševalne vaje, kar je bilo sploh otrokom izredno zanimivo. 

In to me je pravzaprav gnalo k ustvarjanju te poučne zgodbe, kjer sem v prvem delu načrtno želel, da se nesreča pripeti glavnima junakinjama (ne, da bi jo izzivali, ampak preprosto iz tistega »nesreča nikoli ne počiva«), ki jima za nameček ne želi nihče pomagati in to na njiju vsekakor pusti določen pečat. Seveda je to potem razlog, da se pridružita krožku Rdečega križa – in ne bi verjeli, koliko dejanskih zgodb s podobnim izhodiščem sem že slišal!; se tam učita tudi prve pomoči in se vse bolj zavedata pomena varnosti. 

Labradorec Yoda? Nekateri boste vedeli, komu sem se s tem poklonil. 

In potem sem šel v drugem delu v še eno povsem realno in ničkolikokrat videno situacijo – predrzno mladež, ki jim »ta stari samo težimo«, ki se ne ozirajo na nič in so prepričani, da so najpametnejši in nepremagljivi. Do trenutka, ko se (jim) nekaj zgodi. Potem je pa panika in mnogih tudi takrat ne zapustita domišljavost in predrznost. 

Prva pomoč? Seveda. Utopitev in pravilno ukrepanje v primeru utopitve. Postopek je vseeno nekoliko drugačen kot pri siceršnji zadušitvi, pri čemer imamo tukaj še krhek in drobljiv led, seveda hladno vodo in kar nekaj plasti oblačil. Zasnežen breg in nekaj panike. Pa ozebline. Nismo pozabili na nekaj panike, na varnostne ukrepe, čelade med drsanjem, živahnega psička in vseprisotnega medveda Henrija. Upam si trditi, da bomo otrokom marsikaj sporočili in jih tudi tokrat marsičesa naučili. 

Knjigo je tudi tokrat imenitno ilustriral Marko Renko, sofinancirala jo je Uprava RS za zaščito in reševanje(kar pomeni, da knjiga ni v prosti prodaji), ne bi pa bila, kar je in kakršna je, če ne bi za številne malenkosti poskrbel cenjeni kolega Željko Malić. Še enkrat več pa lahko rečem, kako neizmerno vesel in počaščen sem, da lahko združujem svoj poklic in meni vse bolj ljub hobi, torej pisanje. Torej velika hvala Rdečemu križu Slovenije, da to sprejema in mi omogoča.

In če sem čisto malo drzen – upam, da še ta mesec (mimogrede, 16. oktobra obeležujemo svetovni dan oživljanja) izide še ena poučna pravljica, ki smo jo naslovili Medved Henri in Največja zmaga (in ja, spet smo šli v športne vode – ampak ne samo športne!, znova bo v glavni vlogi dekle, smo se pa tokrat osredotočili tudi na področje zdravih življenjskih navad), ampak o tem pa kaj več, ko jo bom dejansko držal v rokah. 

Tudi tole, torej Medved Henri in Nesreča na bajerju, boste lahko kaj kmalu našli na polici v vaši najbližji mestni ali šolski knjižnici, sicer pa za rokav pocukajte koga na najbližjem območnem združenju Rdečega križa Slovenije. Nikoli pa se ne ve, če se naš Henri celo ne prikaže med knjižnimi policami vaše knjižnice, šole ali vrtca. 

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025   

Featured

Priročnik za neuspešne

Esad Babačić v morda zanj najbolj nenavadnem delu zadnjih let – preplet poezije, esejev in kolumn, razmišljanj, z nekaj znanimi izhodišči, obilo vrhunske poezije in posameznimi iskrivostmi, ki vam bodo zaprla usta. 

Priročnik za neuspešne je pravzaprav vse, samo priročnik ne. Upam, da Esad ne bo nikoli padel tako nizko, da bi moral pisati kakršnekoli priročnike za samopomoč. In še nekaj moram napisati že v uvodu – od naslovnice dalje in prek notranjosti gre za eno lepše oblikovanih knjig v našem prostoru, za kar gre zasluga Žigi Valetiču. Naslovnica, na kateri na domino verigi knjig vidimo mladega in sodobnega Esada. Pa potem domiselni začetki posameznih zapisov z Esadovimi pesmimi v stilu posameznih listov iz dnevnikov, zvezkov ipd., pa izpostavljeni odlomki zapisov, ki so izpisani z zlato barvo, elegantno postavljeno in čeprav v zlati barvi, čisto nič kičasto ali bahavo. Ko se bo govorilo o oblikovanju knjig, je Priročnik za neuspešne vsekakor na vrhu tistih, ki so lahko za odličen zgled.

No, in če je za zgled lahko oblikovanje, o pisanju niti ne gre izgubljati besed. Esad Babačić je pač preprosto zagotovilo, da boste brali kvalitetno, nadpovprečno in odlično. Tako kot obstajajo glasbeniki, katerih ploščo lahko kupiš, ne da bi slišal eno samo pesem in dobro veš, da te bo prepričala. Pa ne le prepričala, ampak ti bo nekaj dala. In enako velja za Esada. Seveda sem se nekaterih esejev spomnil – naj si bo to iz opevane Veš, mašina, svoj dolg ali Navijaj v sebi, nekajkrat spomni tudi na Balkonce, pa na antologijo slovenske punk poezije (Zamenite mi glavo) in antologijo slovenske poezije športa (Vsak boksar boksa svoj boks), ki ju je uredil, marsikaj pa je novega. Mislim, mogoče sem na kaj pozabil, ali pa šele sedaj razumel, videl v neki drugi luči, kdo bi vedel. 

Predvsem sem vesel, da se Esad v drugi polovici knjige (ta priročnik se mi bo še nekajkrat najbrž zataknil v grlu ali pa na tipkovnici) iz neke zaverovanosti v lasten neuspeh počasi usmeri v recimo svetlejše in bolj optimistične note, čeprav to niso. So pa resnične. To pa ne pomeni le črne ali bele, ampak še neko neverjetno paleto odtenkov vmes. Ampak bralcu bi moralo postati jasno, da Esad piše, ker to zna. Pa ne le zna, ampak je v tem mojster. Tudi nagrade, ki jih je prejel za svoja dela, to potrjujejo in to neuspešnost seveda postavljajo pod vprašaj.Ne upam si sploh zapisati, da je pisanje edino, kar zna. Ker vemo, da je lahko tudi igralec (tudi svoje sicer stranske vloge v kultnem Outsiderju se spomni v enem od imenitnejših zapisov), seveda je lahko pevec (VIA Ofenziva in njegov, ah, pa spet ta izraz, kultni Proleter) in vemo, da je lahko samosvoj punk turistični vodič in prej ali slej bomo izvedeli, da je lahko tudi kustos (v punk muzeju). Človek mnogih talentov. Prevečkrat spregledan. No, pa bom zapisal – neuspešen. Uspelo mu je. 

Ampak povem vam sedaj, ko boste obstali ob posameznih stavkih, iskricah in domislicah, verzih in izhodiščih, si ne boste mogli kaj, da ne bi rekli »Kakšen genij!«. Prišli boste do neverjetnih zapisov o bureku (oziroma sirnici), pa glavni ljubljanski železniški postaji oziroma štacjonu, ki izgublja svoj šarm in svojo resnično vrednost, zapisov o Proleterju, nostalgiji, Diegu Maradoni, kot že tolikokrat do dvojine, vmes pa bodo prepleteni verzi Štulića, Balaševića, Mladenovića in tudi Bitenca, se spomnili na balkone in še kaj, kar bo povsem vaše. 

Toliko vsega, da si boste knjigo, ko boste enkrat prišli do konca, želeli prebrati še enkrat. In ali je za pisatelja sploh kaj lepšega in boljšega, kot da si ljudje želijo njegovo knjigo brati znova in znova. Točno tako kot tisto odlično ploščo, ki jo vrtiš in ponavljaš ter ob vsakem poslušanju odkriješ kaj novega, naj bo v verzih, glasbi, melodijah, sporočilu, interpretaciji … in prav tak je Priročnik za neuspešne. Mojstrski.

Rating: 5 out of 5.

Primus, 2025 

Featured

Lockwood & Co. – Šepetajoča lobanja

Pred dobrim letom sem pisal o prvi knjigi iz serije Lockwood & Co – Kričeče stopnišče, napovedal drug del, ki pa je potreboval kar dolgo časa, da je prišel na vrsto. Lahko rečem, da mi je kar malo žal, da sem tako dolgo čakal in recimo (obljubim pa ne), da s tretjo v seriji, Votli fant, ne bom. Pa tudi serijo si moram ogledati. 

Tisti, ki (knjižne) serije Lockwood & Co. ne poznate, si obvezno preberite prvi del. Sicer vam marsikaj ne bo znano ali jasno, sploh pa ne dinamika med glavnimi tremi junaki – Anthonyjem Lockwoodom, Georgeom Cubbinsom in Lucy Carlyle, kaj je OSRIN, kdo Barnes in številni rivali, sploh pa ne boste vedeli, kdo so Obiskovalci in zakaj se uporablja tolikšne količine železa. Odgovor je jasen – Problem.  

Tokrat vas čaka šest poglavij – Wimbledonska strašila, Nepričakovani grob, Pogrešano ogledalo, Govoreči mrtveci, Veliko ponočevanje in zadnje, Skozi zrcalo. Prva z vsem skupaj pravzaprav nima kaj veliko, razen tega, da zaneti spor med agencijo Lockwood in Fittesom, tako kot bo tudi naslovna šepetajoča lobanja (sicer še iz prvega dela) dolgo časa sicer neogiben del, a se sprva zdi, da ne tako zelo pomemben. Recimo, da je to moj prvi namig. 

Prav ta duh lobanje, zaprt v steklenem vrču, še dodatno spodbudi sicer opazen, a ne tako izrazit Lucyjin Talent – ona se lahko pogovarja z duhovi tipa 3, kar je res redka, zato tudi toliko bolj cenjena in spoštovana lastnost. Ne bom presenečen, če ne bo Lucy v kateri od prihodnjih knjig še bolj neposredno vabljena v agencijo Fittes, prav tako kot me po vsem prebranem ne bo presenetilo, če ne bodo težave in nesoglasja med obema agencijama vse hujši, še vedno pa sumim, da se bo med Lockwoodom in Lucy začelo plesti še nekaj več. 

Tokratni primer me je na trenutke spomnil kar na samega Lovecrafta – z nekimi srednjeveškimi čarovnijami, prerokbami, izkopavanjem trupel, zares nevarno črno magijo in v tem primeru svetim gralom – skrivnostnim ogledalom, ki takorekoč ugonobi vsakega, ki pogleda vanj. S prav posebnim razlogom, seveda. Kdo ga je izdelal in s kakšnim namenom, zakaj je bilo tako dolgo skrito, pokopano in nerabljeno ter koga se je polotila tako močna želja, da bi si ogledalo lastil in ga celo uporabljal (beri: zlorabljal), da je zanj pripravljen tudi ubijati. Priznam, zveni veliko bolj resno kot običajen mladostniški roman, je pa zelo napet in vas bo držal v napetosti do zadnje strani. 

Dinamika med glavnimi tremi junaki – George je sicer tokrat nekoliko potisnjen na stran, a takorekoč ključen; je tudi tokrat imenitna. Raziskovanje, dialogi, dopolnjevanje, vsa zbadanja, pa tudi vse bolj prisotni dvomi in kar nekaj zelo očitne slabe volje. Stranski liki – od mladih agentov Fittesa, do Barnesa, naročnikov, pa družine Winkman in nenavadne Flo; so fantastični. Ravno prav pomembni, da ste pomembni na vsakega in ne tako zelo izraziti, da bi »ukradli šov«. Razen lobanje, seveda. Knjiga ima z razlogom naslov, kakršnega ima. In čeprav se tudi Lucy zelo dobro zaveda, kako nevarna in usodna je lahko šepetajoča lobanja, ji to ne prepreči, da se z njo ne bi pogovarjala in celo prepirala. Vsekakor si za kakšnega od stranskih likov želim, da se še vrne.  

Tistim, ki ste prvo knjigo prebrali, bosta zgradba in potek jasna, na trenutke tudi predvidljiva, kar pa knjigi nič ne odvzame. Kljub vsemu je še vedno namenjena mladostnikom in prepričan sem, da bo všeč – kot sem zapisal že ob prvi; ljubiteljem Harryja Potterja, Enole Holmes, tudi Kostje Veselka (žal v Sloveniji nimamo prevedene cele serije) in podobnih knjig, kjer se spretno prepletata resničnost in bodisi čarovniško ali paranormalno. Torej? Mene čaka Votli fant, pa vas?

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2024

Featured

Kralj z gora

Tale knjiga me je v angleškem prevodu kar lep čas čakala in vabila in podobno sem kar predolgo odlašal z zapisom, ko sem enkrat prebral nadaljevanje Kraljestva. Prebral sem jo hitro, a me je medtem nekaj drugega tako zelo posrkalo, da je večina misli pobegnila. 

Ste brali Kraljestvo Joja Nesboja? Napet roman, poln preobratov in razkritij o bratih Opgard, lokalnih vladarjih mesteca Os. No, če ga niste, ga preberite in te knjige prej ne vzemite v roke, potem pa najboljše, da kar najhitreje. Zgodba je postavljena nekaj let naprej, po tragičnih dogodkih prve knjige, a nikar ne mislite, da ima Nesbo dovolj. No, ali pač brata Opgard. 

Roy je še vedno tisti, ki opravlja vse umazano delo. Carl je vase zagledani, naduti in »dobim lahko vse, kar želim, če ne dobim, si pa vzamem« brat. Oblasti želijo mimo Osa zgraditi nov avtocestni krak, ki bi Os dokončno osamil in odrezal od sveta, medtem, ko želita brata Opgard ob razkošnem hotelu postaviti še zabaviščni park, z najvišjim in najnevarnejšim lesenim vlakcem smrti na svetu. Dolgovi naraščajo, upniki postajajo nestrpni, predvsem pa imata Roy in Carl še vedno istega, starega sovražnika – šerifa Kurta Olsena, ki mu umor očeta pač ne da miru in je prepričan, da sta zanj odgovorna (in kriva) prav brata Opgard. Pa najbrž ne le za tega. 

A kljub vsemu imata Roy in Carl še enega hujšega sovražnika od vseh, ki sta se jim tako ali drugače zamerila, jih ogoljufala, izsiljevala ali naredila karkoli slabega. Drug drugega. Drug drugemu postajata vedno hujša in nevarnejša sovražnika. Čeprav, saj se spomnite iz prve knjige – Opgardi ne barantajo in družina je nad vsem.

Roy, ki je bil zaljubljen (in imel z njo otroka) v bratovo ženo Shannon, ki je umrla v sumljivih (khm, niti ne) okoliščinah, tolažbo najde v Natalie. Priznam, da se Natalie iz prve knjige ne spomnim, pa bi se jo najbrž moral – Roy Opgard je bil tisti, ki jo je takrat rešil iz krempljev očeta, ki jo je spolno zlorabljal. In sedaj ju usoda znova pripelje skupaj, pa oddalji, znova zbliža, nato se vmeša še Carl in zmeda je popolna. Mera gneva in sovraštva pa polna, s kupčkom.

In če se mi je v prvem delu zdelo, da Nesbo že kar pretirava z vsem zapleti, prepleti, čudežnimi rešitvami in prav noro iznajdljivostjo, pogosto srečo in naključji, ki sploh glavna junaka nekako vedno izvlečejo iz še tako brezizhodnih zagat. No, tokrat je tega še več. Preteklost in sedanjost, šerifi, upniki, izterjevalci, preiskovalci, domačini, prevarani možje in prešuštne žene, droge in alkohol, slabe odločitve in nepremišljene poteze, tvegane naložbe in katastrofalni obeti. 

A na neki točki in za nekoga se vrata zaprejo in igre – iger, pravzaprav; je konec. 

In kakorkoli sem bil na določenih mestih razočaranih, nekatere stvari se čisto preveč ponavljajo in spominjajo na Kraljestvo, je Nesbo kljub vsemu še enkrat dokazal svoje mojstrstvo, kako pripovedne niti povezati v smiseln in zanimiv konec. Vsem vozlom navkljub. Vam pa polagam na srce – da te knjige ne berite, če niste prebrali prvega dela, ker vam čisto preveč stvari ne bo jasnih.  

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Tujec

Tujec Stephena Kinga je ena tistih precej zajetnih knjig, ki od bralca zahteva prav posebno bralno disciplino in predanost ter tudi vztrajnost. Najbolj nenavadno je to, da sprva – pač za Kinga; ni nič posebej nenavadnega. Umor, brutalen umor in več kot očiten krivec. Žrtev enajstletni deček in morilec priljubljeni in spoštovani trener mladinske bejzbolske ekipe.

King seveda ne bi bil King in njegove knjige ne bi bile tako zanimive (pa tudi debele ne!), če ne bi znal stvari odlično zakomplicirati in dodati ščepec nenavadnega in recimo celo nenormalnega. Za Ralpha Andersona, policista, kriminalista v Flint Cityju, so dokazi zgovorni. Priče so povedale in potrdile svoje izjave, prstni odtisi in celo DNK preiskave kažejo na enega samega človeka. V ovco preoblečenega volka. Na Terryja Maitlanda, ljubečega moža in očeta dveh deklic ter trenerja, ki je predano poučeval in treniral generacije otrok Flint Cityja. Zdi se nemogoče, kot je v takih primerih dejansko res, a mimo dokazov ne gre. Odmevna javna aretacija ob koncu tekme in pričakovan pogrom nad družino Maitland, z vso novinarsko gonjo in seveda vse bolj divjo lokalno skupnostjo, ki v trenutku pozabi na vse dobro, kar je priljubljeni trener storil. 

In preobrat – Terry Maitland ima zelo čvrst alibi. V Howardu Goldu tudi odličnega odvetnika, ki želi dokazati nedolžnost svoje stranke in za pomoč najame neodvisnega preiskovalca Aleca Pellyja. Imajo pričevanja učiteljskih kolegov, s katerimi je bil na konferenci nekaj sto kilometrov stran, prstni odtis v tamkajšnji knjigarni in celo video posnetek, kako sodeluje na predstavitvi še enega zanimivega ameriškega avtorja, Harlana Cobena. Kako je bil lahko na dveh mestih takorekoč hkrati? Nobene smiselne, niti logične možnosti ni.  

In tu se mi je v knjigi dobesedno ustavilo. Zazdelo se mi je, da se je na nek način ustavilo tudi Kingu. Kako naprej? Sledi kaos na sodišču oziroma pred sodiščem, kamor pripeljejo Maitlanda, da bi mu sodili in kjer glavni osumljenec podleže strelom, njegove zadnje besede pa so, da je nedolžen. Frank Peterson namreč ni bil zgolj umorjen, ampak je bil tudi grobo posiljen in deloma pojeden. Brutalen, grozljiv zločin, katerega posledica je logično in pričakovano sovraštvo, ki se je prebudilo v lokalnem okolju, kjer takorekoč vsi poznajo vse.  

Pa spet, kako naprej? Glavni osumljenec je umorjen, tudi njegovega morilca primejo, primer je takorekoč zaključen, ampak predvsem glavnemu, torej Ralphu Andersonu, vse skupaj ne da miru. Ni logičnega zaključka in predvsem ni smiselne razlage za vse skupaj. In kot kriminalistu, ki desetletja razrešuje zločine, to preprosto ni dovolj. Želi odgovore in odločen jih je najti. In začnejo se dogajati nenavadne stvari – nenavadne privide imata Maitlandovi hčerki Grace in Sarah, zelo neprijetno izkušnjo Andersonova razumevajoča in razumna žena Jeannie, med preiskavo naletijo na še nekaj nenavadnih dokazov, povezav in celo podobno nenavadnih zločinov. 

V zgodbo se vključi še neobičajna Holly Gibney (takorekoč stalen stranski Kingov lik v kar nekaj knjigah, ki me sicer še čakajo) z nekoliko drugačnim načinom raziskovanja, razmišljanja in povezovanja, svoje doda še Andersonov kolega Yunel Sablo, vse skupaj pa vodi do starih mehiških pripovedi, bajk, legend, strašnih zgodb za otroke in naposled do tujca. Svojo pomembno vlogo imata tudi Claude Bolton, varnostnik in bivši odvisnik ter vse bolj alkoholu podvrženi policist Jack Hoskins, oba takorekoč gostitelja Tujcu. Nekomu – ali pač nečemu?; brezobličnemu, ki se hrani s krvjo, sovraštvom in prevzema podobe bolj ali manj naključnih ljudi.Tu moram priznati, da mi je vse skupaj malce klecnilo, saj v bistvu ne izvemo čisto točno, zakaj je Tujec izbiral, kogar je izbral, kakšen je bil ta »ključ« … Po eni strani je tudi to prav poseben draž, ker ta okrutni Tujec lahko prevzame telo in obraz kogarkoli, tudi najbolj krepostnih in poštenih. Kot recimo Terryja Maitlanda, morda celo Ralpha Andersona. Stori zločin – ne v njihovem imenu, ampak z njihovim imenom. 

Tujec, ki se začne kot kakšna klasična kriminalka, ki bi jo lahko pripisali tudi Nesboju in se potem prelevi v tisto neobičajno kriminalistično raziskovanja in razkrivanje naključij, po katerem slovi prej in v knjigi omenjeni Coben; je na koncu takorekoč klasično Kingovo delo. Z izstopajočimi glavnimi liki, nečim praviloma nečloveškim v samem središču in pa kopico imenitnih stranskih likov, ki pa pravzaprav nosijo zgodbo. Lokalno, paranormalno, močno povezano s krhko in ranljivo človeško psiho ter nečim iz preteklosti.Težko bi rekel, da Tujec sodi med njegova najboljša dela, vsekakor pa je blizu in ga priporočam v branje.

Rating: 4 out of 5.

Hiša knjig, 2022 

Featured

Po vsej sili živ

Knjiga, ki sem jo hitro prebral, o njej kar dolgo premišljeval in pravzaprav nimam pojma, kaj pisati. Nataša Kramberger v njej piše o velikem življenjskem izzivu – življenju na biodinamični kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka in kjer se za marsikaj zdi, da je veliko lažje kot v resnici je. 

Po vsej sili živ je pač ena tistih knjig, za katero sprva nimaš pojma, o čem pripoveduje. In tudi, ko jo že lep čas bereš in ti je jasno, o čem avtorica piše, ti še vedno ni povsem jasno, kaj pravzaprav bereš. Kmetija, drevesa, poljščine, trte, voda, suša, požar, škodljivci, sosedje, živali, gnojila, ekološko, biološko, naravno, dolgovi, zapuščina in tako naprej. Vse to so prijazne in vsem nam razumljive besede. Ko avtorica pride do nekoliko podrobnejših razlag, s katerimi se je morala soočiti in spopasti tudi sama, pa nimaš več pojma. Čeprav moram priznati, da sem nekajkrat pomislil na naslove raziskovalnih nalog na osnovnošolskem nivoju, kjer sem bil izgubljen že pri naslovu in sem si večkrat zaželel, da bi katerega od otrok, domnevnih avtorjev in mladih raziskovalcev, povprašal in poprosil, če mi lahko vse skupaj razložijo po človeško. Ker, Nataša Kramberger počne prav to – nekaj tako zelo zapletenega in tudi tujega, kot je biodinamično kmetovanje, se zelo potrudi razložiti na vsem jasen in razumljiv način. Tako jasen, da ti je kot bralcu jasno, da je to neverjetno težko. 

Tisto, kar mi je knjigo pravzaprav naredilo zares zanimivo in berljivo, so bile posamezne zgodbe, vezane na modrosti nekih (skoraj) pozabljenih časov, ki pa v marsičem še vedno držijo in kljubujejo zobu časa. Pa čeprav se časi spreminjajo in se je predvsem zelo spremenilo podnebje in z njim vreme. Setveni koledarji in pratike niso več, kar so bile, naravo je treba opazovati, gledati, poslušati, čutiti in živeti z njo. 

Potem nekoliko drugače razumeš oreh in češnjo ter druga drevesa, njihove krošnje, veje, korenine in sadove, trto, voluharje, krte in kobilice, pa mravlje in kače, osat, vsak kapljo vode, smer, moč in vonj vetra ter tako v nedogled. Knjiga na nekaterih mestih zaplava v skoraj vilinske pripovedi in čudeže o vsemogočnosti matere Narave, njenih nagradah in kaznih ter predvsem ponižnosti, ki nas jo uči. Sploh, če smo – tako kot avtorica; odvisni od življenja na takšnih kmetiji, ki je obenem majhna in hkrati neznansko velika. Sploh, če na neki točki, ko si res na tleh in obupan, kot privid pride sosed in zahtevo poplačilo starih dolgov. In se v tebi prebudi iskrica upora, da zravnaše sklonjen in skrivljen hrbet ter – plačaš. Mogoče je pa to tista cena, ki jo moraš plačati, da boš zemljo res začutil. Morda pa ni in te čaka še kakšna preizkušnja … toča, stoletne poplave ali kaj podobnega. 

Nataša Kramberger je pisateljica in ekološka kmetovalka oz. kmetica in ve, kaj in o čem piše ter tudi kako pisati, da bo berljivo in zanimivo. V Po vsej sili živ ji vsekakor uspe, na vseh nas je pa predvsem, kako bomo v prihodnje gledali na naravo, njene plodove, sadove in darove, brazde in poti. Vsekakor prihaja čas, da začnemo vse to veliko bolj ceniti, predvsem pa spoštovati. 

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2024   

Featured

Prepo-parki

Prvenec naše priznane dramske igralke Nine Valič me je pritegnil zaradi zanimivega naslova, moram pa priznati, da sem bil nekajkrat na tem, da knjigo odložim. Bilo bi mi žal. 

Po Barbari Cerar se je za korak v literarni svet odločila še ena igralka – Nina Valič. Njena stanovska kolegica je napisala dva zanimiva romana za odrasle, Valičeva pa je svoj prvenec namenila predvsem najstnikom (in seveda, kot praviloma pritiče v takih primerih, tudi njihovim staršem). V glavni vlogi nastopata 13-letna prijatelja Butl in Nonč (na nenavadna imena ali še bolj vzdevke se je treba kar navaditi), ki sta kot dan in noč – težko bi si bila bolj različna, a en brez drugega ne moreta. 

In poleg vsega, kar ju druži, je tu ograjeno zapuščeno gradbišče, za ograjo katerega svoje grafite ustvarja ekipa (ali se temu morda reče »crew«?) SkLJ8, kar pove, da ne gre le za grafitarje, ampak tudi skejtarje. Zaprt, skrit krog, ki se ukvarja z nečim prepovedanim. Prijateljema se nasmehne sreče, ko Butl na sprehodu s svojo psičko Pupiko spozna simpatično Cejo in nato še njenega fanta Pinka, takorekoč starega Butlovega znanca s košarkarskih igrišč. Končno ju (Butla in Nonča) odpeljeta (s prevezami čez oči) v grafitarsko-skejtarski raj, poln presenečenj. 

Od te točke dalje zgodba pravzaprav postane res zanimiva in če napišem karkoli več, bom napisal preveč. A verjemite – vztrajajte vsaj do te točke, da vam ne bo žal. Zgodba namreč kmalu zatem doživi nepričakovan preobrat in vrhunec ter potem vodi do čudovitega konca. Tako kot v zaključku beremo misli Butlove mame o razparanih nitih puloverja, prepletanju, iskanju in končno tudi vozlanju – nekako tak je tudi ta roman. 

Prepo-parki je na nak način hvalnica družini, zaupanju, prijateljstvu, ljubezni, ustvarjanju … življenju.Lahko bi omenil Greena, Wellsa ali pa mogoče celo Doerrja, vsakega na svoj pretresljivo lep način.

Kljub vsemu me je med branjem precej stvari zmotilo. Vse skupaj je – do neke mere; kar preveč idilično in skoraj popolno. Najstniki, ki se odlično razumejo s svojimi starši. Starši, ki si vedno vzamejo čas za svoje otroke in svoja življenja ter kariere podredijo njim. Učitelji, ki želijo krepiti ustvarjalnost učencev. Dvajsetletniki, ki se želijo družiti s trinajstletniki in jih spustiti v neke zaprte kroge. Način govora s kopico pomanjševalnic ter potem bodisi res otročje ali pa neverjetno zrelo obnašanje in razmišljanje. Saj najbrž obstajajo tudi taki najstniki, ampak … res si težko predstavljam, da se bo današnja najstniška generacija poistovetila z zapisanim, se mogoče celo prepoznala. V obsedenem treniranju nogometa že še, v poslušanju glasbe svojih staršev, splošnega veselja do likovnega ustvarjanja in podobnem pa zagotovo ne. Ker se jim ne da, ker je to bedno in kr’ neki. Oziroma bi moral najbrž zapisati »lame« ali pa »cringe«, če ni tudi to že popolnoma za časom. 

Zgodba kot zgodba pa – čestitke avtorici. Mogoče je vse skupaj za malenkost prepoči tempirano, pa čeprav se potem izkaže, da je tudi to z razlogom. Prepo-parki je vsekakor knjiga, ki bi jo mladi morali prebrati, vztrajati z njo do konca in se potem o njej – in vsem drugem, kar se jim podi po glavi; pogovoriti s svojimi s starši. In svet bi bil za vse lepši. In konec koncev je to namen dobrih zgodb, kajne?

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025   

Featured

Mojih pedeset

Tale knjiga, recimo avtobiografski dnevnik Branka Đurića – Đura, je bil na moji polici kar lep čas, pa tudi Đuro je vmes obeležil novo desetletnico življenja, pa vseeno … tisti, ki vas zanima, kakšno je videti življenje enega najbolj znanih v Sloveniji živečih Bosancev …

Branko Đurić – Đuro, ki sem ga sam spoznal kot enega številnih likov v neprekosljivi Top Listi Nadrealista, je 28. maja 2012 praznoval svoj 50. rojstni dan. In prišel na idejo, da bi pa mogoče lahko začel pisati dnevnik – kaj počne, razmišlja, kaj se mu dogaja, njegovi soprogi (če ne veste, Tanji Ribič), hčerkama Zali in Eli, hišnim ljubljencem (psu, mački in pujsu) in še komu. Dnevnik, pač. Morda bo kdo pomislil na krizo srednjih let, če gre moški pri 50 letih pisati dnevnik, ampak bi prej rekel, da si v krizi srednjih let omisliš ljubico, nek adrenalinski hobi ali kaj podobnega. 

No, upam si reči, da je Đurotovo življenje precej adrenalinsko in dodatnega adrenalina ne potrebuje. Iz zapisov je več kot jasno, da neizmerno obožuje in ljubi Tanjo ter otroke, tako da tudi ljubice ne potrebuje. Me pa ne preseneča, da se je odločil postati vegetarijanec, da ima tudi pri alkoholu kar zelo človeško mero in da prisega na meditacijo. Ne vem, če še teče, v času pisanja tega dnevnika je. 

Mojih pedeset (ne, ni zatipk ali napaka, ta knjiga ni v slovenskem jeziku) tako zelo doživeto, pristno in iskreno opisuje petdeset dni od Đurotovega 50. rojstnega dne dalje. Najbrž bi lahko pisal še dlje in še več. (Mogoče dnevnik piše redno, ne vem?) Kaj se je Đurotu dogajalo teh petdeset dni v letu 2012 – začel in končal je s snemanjem TV-serije Čista desetka, snemal je film Montevideo, vidimo se! (nadaljevanje kultnega in priljubljenega Montevideo, bog te video!) z Draganom Bjelogrlićem, imel nekaj projektov v Italiji, se pripravljal na veliki koncert Bombaj Štampe v Sarajevu ter ves čas žongliral med poslom in družino. Kot vsi mi, le da je to Đuro.

Ker preprosto ne vem, če še kdo od nas lahko za abrahama pričakuje Stratocaster ’72 s posvetilom Angeline Jolie ali pa priporoči slovenska vina Bradu Pittu ter s tem omogoči najbrž nekaj stoodstoten obseg povpraševanja po prav teh vinih (Kabaj, če koga zanima). Sicer pa s scene na sceno, včasih za kamero in drugič pred njo, pa na kakšen festival, sestanek … marsikdo si najbrž misli, kako lepo mu je v življenju, ker je znan, slaven in bogat in so mu vsa vrata odprta (njemu, njegovi ženi in otrokom), pa vseeno ne vem, če je to način življenja, s katerim bi se vsak strinjal in ki bi vsakemu ustrezal. Meni osebno ne. 

Mojih pedeset boste prebrali hitro, mogoče podobno hitro tudi pozabili. Anekdot je nekaj, vsekakor manj, kot bi jih kdo pričakovali ali si želel in vsekakor veliko manj, kot bi jih Đuro lahko zapisal. Ponuja pa na trenutek res zelo oseben vpogled v življenje družine Đurić – breme, stres, odgovornost in morda na trenutke celo željo, da bi bil tudi Đuro samo »en Bosanc«, ne pa prav en in edini Đuro. 

Rating: 4 out of 5.

Laguna, 2018   

Featured

Potopimo Islandijo!

Knjiga, ki mi je bila predstavljena kot zabavna in nepredvidljiva. Slovenskega avtorja, kar je že lahko nekaj prav posebnega. Ampak Boris Kolar je z romanom Potopimo Islandijo! res uspel ustvariti nekaj za naš prostor prav posebnega. Nekaj, kar lahko primerjamo s skandinavskim mojstrom humornega in nepredvidljivega, Jonasom Jonassonom. 

In če mislite, da je naslov Potopimo Islandijo! kakšna prispodoba, neslana šala (dobro, to že mogoče), naj vam kar takoj povem, da gre za čisto resno, dodelano (in skoraj izvedeno) idejo potopa Islandije, skrajno severnega evropskega otoka. Seveda se sprašujete, le kdo bi prišel na tako noro idejo, kar tako potopiti otok. Ne otoček, ampak otok. Na Nizozemskem, v okrožju Groningen (mislim, da je za njihov nogometni klub svoj čas igral občasni slovenski reprezentant Tim Matavž), je majhno mesto Zwarteburen. Kot mnoga druga tovrstna mesta kjerkoli po svetu imajo oni svojega župana, mestni svet, koalicijo, opozozcijo, nekaj neodvisnih, nekaj uspešnih poslovnežev in kakšnega posebneža.

Finančna kriza skoraj daljnega 2008 (in malo kasneje), ki se zdi nek pozabljen, čeprav grenak spomin (bojim pa se, da nas kmalu čaka nekaj podobnega), ni zaobšla niti takšnih majhnih mestec. Mogoče se ne spomnite, a sploh za Evropo – kakorkoli daleč od Islandije že smo; je bilo takrat pomembno tudi dogajanje na Islandiji, še posebej v njihovih bankah, kjer so tveganja sicer bila, a naj bi bile naložbe kljub temu varne. Samo da niso bile. In ko so v Zwarteburenu iskali grešnega kozla za skorajšnji bankrot njihovega čudovitega mesteca, je nekdo v medijih zasledil težave islandskih bank. Torej – večno politično izogibanje odgovornosti in kazanje s prstom na nekoga drugega. Ja, kot v mnogih drugih tovrstnih mestih, manjših ali večjih, kjerkoli po Evropi. 

In ob domala absurdni domislici – dajmo potopit Islandijo; sem najprej pomislil na Jonassona. Slednji tovrstne domislice, zaplete, razplete, duhovite dialoge in nepričakovane preobrate ter konce, res obvlada. Boris Kolar ni daleč, res ne. Priti na popolnoma absurdno idejo, da ima nekdo nekje v kleti nemški torpedo iz druge svetovne vojne in da bi z nekim reševalnim čolnom lahko odplul na zeeelooo dolgo pomorsko pot do Islandije ter jo potopil … kot pisec vam povem, da moraš biti nekaj res posebnega, da prideš na tako idejo. 

Zanimivi liki, stranska zgodba – ali več njih; imenitni in predvsem zabavni dialogi, nepredvidljiva plovba ob obalah Velike Britanije, ščepec ljubezni, drugačnosti in sprejemanja, seveda en Balkanec ter za nameček sloviti (in siloviti) islandski vulkan Eyjafjallajokull so garancija za knjigo, ki jo boste z veseljem prebrali.

Potopimo Islandijo! je daleč od popolne, seveda je privlečena za lase, ampak se imenitno bere in vas bo razvedrila. Pač, kot sem nekajkrat že priznal, včasih potrebuješ prebrati tudi takšno ali pač točno takšno knjigo.      

Rating: 3 out of 5.

Goga, 2021

Featured

Pot

Po letih branja odlomkov in občudovanja poetičnosti, lahko rečem enega in edinega, Nejca Zaplotnika, sem si vendarle vzel čas in prebral njegovo Pot. Sem potreboval veliko časa? Ne. A vendarle gre za knjigo, ki ostane v večnem spominu …

Nejc Zaplotnik je eden tistih tragičnih slovenskih (športnih) junakov, za katerega smo vsi mnenja, da je bilo pred njimi še tako veliko, pa je že tako dosegel marsikaj. V svetu alpinizma ga vsekakor postavimo ob bok ravno (prezgodaj) tragičnemu preminulemu Stanetu Belaku – Šraufu in nekoliko starejšemu Tomažu Humarju, v smučanju Roku Petroviču in Jožetu Kuraltu, pa še bi lahko naštevali … vsaka smrt je seveda tragična, ne glede na to, ali je človek mlad ali star, kar me je v dneh, ko sem pisal tole, opozorila nenadna smrt Marka Dolesa, člana zasedbe Ana Pupedan. 

Nejc Zaplotnik je odšel na svoji poti, tam, kjer se je počutil najbolj svoj, najbolj doma … v Himalaji. Pod južno steno Manasluja, pri 31. letih. Doma, v Sloveniji, ga je čakala soproga Mojca in trije sinovi. V svojih zapisih ga rad omenim kot tistega poetičnega zapisovalca doživetij v hribih in planinah, ki mu Viki Grošelj, Reinhold Messner, pa niti Tomaž Humar, ne sežejo do kolen. Fatalistični Tomaž Humar, ki je v gorah iskal višjo silo, mu je bil morda še najbližje. Tako Grošelj kot Messner sta mnogo bolj prizemljena, realna, hvaležna in – morda tudi zato, še vedno živa. Upam si reči, da moraš v hribih, v Himalaji najbrž še toliko bolj, seveda slediti čustvom, srcu in duši, a na neki točki mora prevladati razum. No, pri Zaplotniku je vse skupaj še toliko bolj tragično, saj ni imel kaj storiti – vračali so se  v enega od taborov, ko se je sprožil ledeni plaz. 

Morda bi za Zaplotnika lahko rekli, da je bil najprej pesnik in šele potem hribolazec, alpinist,  avanturist … seveda bi lahko rekel tudi, da je bil v prvi vrsti človek, razmišljujoče in izredno čuteče bitje, v neprestanem iskanju in raziskovanju. Ne tako dolgo preden sem bral Zaplotnikovo Pot, sem prebral Grošljevo Mojih 33 odprav – njune poti so se nekajkrat prekrižale, saj sta bila isti letnik in če nič drugega, sta bila del tiste legendarne jugoslovanske odprave na Everest 1979, po Zahodnem grebenu, ki še danes velja za eno najtežjih in najzahtevnejših poti na streho sveta. Bila sta tudi del nesrečne odprave na Manaslu, ki je bila tudi zadnja Zaplotnikova, sicer pa so v Kranju rojenega plezalca konec sedemdesetih zaradi drznih (prvenstvenih) smeri v Himalaji primerjali s samim Messnerjem. 

Pot je … hja, vrtiljak čustev. Zaplotnik se posveti tako svojemu res težkemu otroštvu, ko je bil bližje smrti kot življenju, pa potem odkritju hribov in planin ter začetku iskanja poti. Njegovo pisanje ne potrebuje fotografij – njegovi opisi so neprekosljivi. Pa naj gre za opisovanje tistega, kar vidijo oči ali vsega, kar (vidi in) čuti srce. Prav tisto, kar pogosto pogrešam pri Grošlju, pri Zaplotniku vsekakor najdem. Eksplozijo čustev. Ob vseh tegobah in stiskah, nesrečah in tudi smrtih, nevarnostih in krhkih rešilnih bitkah, je v njegovih besedah ne le toliko vsega lepega, ampak naravnost čudovitega. Tako prelestnega, da moraš pogled usmeriti stran od knjige in nenadoma se ti začnejo pred očmi slikati vsi ti neverjetni prizori … Nejc Zaplotnik jih ne videl le z očmi, ampak tudi z dušo in srcem. In mojster besede, kot je bil, je znal z besedami vse tudi naslikati.

Zaplotnik v svoji pripovedi sicer rad skače – iz otroštva pod zasnežene in smrtno nevarne vršace, vmes prepleta občutenja, poezijo, hrepenenje. Iz zapisanega sodeč je kristalno jasno, da njemu cilj res ni bil niti približno tako pomemben kot sama pot. Pot in kaj vse je med potjo doživljal – pred kakšne preizkušnje je bil postavljen, psihične in fizične, celo izventelesne …

Sprehajali in plezali bomo z njim po slovenskih vrhovih in škrbinah, šli na sloviti El Capitan in v Himalajo oz. Nepal, videli bomo, kar vidi običajen človek, a vseeno skozi oči nekoga, ki vidi še mnogo, mnogo več. Upam si tudi trditi – vsaj po prebranem; da je bil Nejc Zaplotnik zelo zahteven soplezalec oz. sopotnik, po domače povedano »težek« človek, ki je že od sebe zahteval vse in še več, od drugih pa ravno tako. Trmast, neučakan, predan, impulziven, a hkrati tako neverjetno skromen in ponižen. Sodil je tja v Himalajo, med vse tiste osemtisočake, saj jim je bil na nek način zelo podoben. 

Tisto, kar se v pisanju seveda tudi čuti, je njegova razdvojenost med to svobodo in ljubeznijo do gora, plezanja ali če rečem drugače – do poti, na drugi strani pa med domom, soprogo in tremi otroci, sinovi, ki so čakali, da se oče vrne domov. Za vsako odpravo se je zdelo kot da je zadnja, iskal je načine, kako ostati na poti, a živeti in uživati na njej na drugačen način. Morda bi bilo to skozi poučevanje, vsekakor skozi pisanje – pisal je že drugo knjigo, a je ni nikoli končal, žal je ostalo toliko enih »če-jev«. Ledeni plaz, Himalaja, Manaslu so končali pot enega najprodornejših, največjih in najbrž tudi najbolj posebnih slovenskih alpinistov in plezalcev.

Za Nejcem Zaplotnikom je med drugim ostala Pot. Pot, ki je napisana tako iskreno, vešče, polno in prepričljivo, da jo lahko večina zavida. Še bolj kot zavidajo pa si lahko želijo, da bi tudi sami zmogli toliko poguma in šli, na pot. No, na Pot. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022    

Featured

Žorga Aljoša osebno

Biografija enega naših največjih (tako in drugače) košarkarjev me je zanimala, še preden je izšla. Nestrpno sem jo pričakoval in se skoraj takoj lotil branja, težko pa rečem, da me je navdušila. Pa čeprav ima odlične nastavke …

Najbrž nekaj tednov pred uradnim izidom in predstavitvijo avtobiografije sem bil na dogodku, kjer je imel Aljoša Žorga ob sebi še svojega starejšega soigralca in enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, Iva Daneua ter legendarnega trenerja, Zmaga Sagadina. Ob kopici zanimivih anekdot in razmišljanj ter sproščenem pogovoru sem prišel do dveh zaključkov: biografija Aljoše Žorge bo zelo razgibano in večplastno branje ter kdaj bosta biografiji izdala tudi Daneu in Sagadin?

Nemalokrat se mi je med branjem v misli prikradla nesrečna biografija Andreja Stareta – Minister Gregor pa nič; za katero sem vedel, da ima ogromno potenciala, ki pa je ostal popolnoma neizkoriščen. Vsebinsko in pripovedno je Žorga Aljoša osebno veliko bolj zanimiva in razgibana, a Aljoša Žorga ni pisatelj. Upam si trditi, da zanimiv sogovornik, odličen pripovedovalec, ni pa pisatelj. 

Otroštvo in mladost, njegovi začetki in prvi košarkarski koraki ter seveda odrekanje za kakršenkoli napredek. Veliko odrekanja. In to v časih, ko niti članski igralci za svoje delo (torej igranje košarke) niso bili plačani oziroma z drugimi besedami – so to počeli amatersko. Statusov športnikov ni bilo. Tisti, ki so imeli službe, so morali jemati dopust, da so lahko hodili na priprave, tekme in tekmovanja, trenirali so pa zvečer, v prostem času. 

In še vedno so bili to časi, ko je imela Ljubljana tisto pravo, svojo Olimpijo. Niti Hale Tivoli takrat še ni bilo, ampak so tekme igrali kar na zunanjih igriščih, o opremi rajši ne bi. Olimpijo, ki je bila predvsem po zaslugi genialnega Iva Danuea med najboljšimi v tedanji Jugoslaviji. Jugoslavija, katere trenerska filozofija in igralska šola je bila med najboljšimi v Evropi in svetu. In če sem pred časom pisal o trenerju Pešiću in njegovi karieri – tako igralski kot trenerski; ter vseh tedanjih in večnih velikanih košarke – morda sem med njimi po krivici izpustil Žorgo. Biti pod drobnogledom Žeravice, igrati skupaj s Koračem, Plečašem, Jelovcem, seveda Danueom in tisto generacijo, ki je bila takrat v evropskem in svetovnem vrhu, ni bil mačji kašelj. 

In Žorga to v svoji avtobiografiji opisuje in razlaga. Kako in zakaj, s kom ter na kakšen način. Zabavnih anekdot ne zmanjka, pa zagotovo ni vključil vseh. Še enkrat – to so bili časi amaterizma ali pa recimo polprofesionalizma, ko so si košarkaji sami kupovali opremo, ko ni bilo sponzorskih vozil in klubskih stanovanj ter plač. Pa so kljub temu igrali, ker so to želeli. In prav spomnim se, kako je Zmago Sagadin na tistem pogovoru bruhal žolč nad trenutnim stanjem košarke in še enkrat več pogoltnimi Američani, ki želijo vse in ker očitno nimajo več dovolj talenta, mogoče niti znanja, so že na univerzitetni ravni začeli ponujati neverjetne pogodbe mladim evropskim igralcem (vprašanje pa je, kako se bo to spremenilo s prihodom Trumpa na oblast in njegovim odnosom do »priseljencev«). Mi se čudimo, zakaj vsi bežijo v ZDA, na univerze, ki jim bodo dale najbrž boljšo izobrazbo kot pa športno znanje, v ozadju pa so lahko milijonski zneski! Milijon ali pa nekaj sto tisoč dolarjev, ki jih recimo ponudijo 18-letniku, da pride na njihovo univerzo. Znesek, ki ga kot igralec skoraj zagotovo ne bo nikoli dobil. Načrtno uničevanje konkurentov. Dejstvo je, da z ameriških univerz še noben – vsaj ne Slovenec; ni prišel boljši in pustil pečata. (Pa ne govorim le o košarki, saj se lahko spomnimo tudi sester Kejžar, Sare Isaković, najbrž tudi kakšnega odbojkarja, mogoče celo smučarja.) Tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih, da potem o osemdesetih (projekt Bormio) sploh ne izgubljam besed; so igralci ostajali v svoji državi, v največjih klubih (ponavadi domačih), trenirali in igrali in tudi zato je bila jugoslovanska klubska in reprezentančna košarka na takorekoč nedosegljivem nivoju.

Nazaj h knjigi. Avtorja razumem, da je želel predstaviti in osvetliti tudi svojo poklicno pot, ko se je košarkarska enkrat zaključila. Nenazadnje je bila povezana tudi s košarko, sploh z Olimpijo. Ampak je tega morda preveč. Ali je v taki knjigi potreben skoraj preveč domač pogovor z Goranom Dragićem in razmišljanje o Luki Dončiću? Najbrž ne. Bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi vključil koga iz svoje generacije. 

Tisto, ob kar sem se skozi branje ves čas spotikal, je bilo, hm … Ogromno pravopisnih napak – pa to niso le dvojni presledki, zatipki, ampak izpuščene črke v priimkih, celo površno zapisani priimki košarkarjev in stavki, ki nimajo ne repa, ne glave. Košarkarska žoga, ki krasi naslovnico, je vsaj za moj okus povsem nepotrebna med besedilom. Citati, za katere se zdi, da so vzeti kar s spleta, ravno tako ne. Vsaj za eno fotografijo je jasno videti, da je zrcaljena, podpis pod njo je obupen. In tudi pri samem zapisovanju se vidi, da Žorga nima teh znanj in veščin, saj je skoraj vsak stavek svoj odstavek in … lektor, korektor, oblikovalec in še kdo so sicer zapisani, a nimam občutka, da so opravili svoje delo. Urednik bi bil več kot potreben, da bi usmeril vse skupaj in postavil v nek bolj privlačen in berljiv kontekst. V tem, tehničnem delu, je svoje delo pravzaprav še najbolj celotno opravil ilustrator Franci Nemec, saj so njegove ilustracije, mestoma karikature, prav zanimiva poživitev in osvežitev. 

Žorga Aljoša osebno je avtobiografija, ki jo bodo ljubitelji klasične (jugoslovanske) košarke z veseljem brali. Seveda vem, da mnogi bralci nimajo te skoraj poklicne deformacije in večine v prejšnjem odstavku omenjenega ne bodo niti opazili, mene pa je zmotilo in mi nemalokrat odvrnilo pozornost od branja. Ne glede na to, pa gre za zanimivo in vsebinsko polno branje, ki bo tiste starejše (to pomeni štirideset let in navzgor) spomnilo na zlate čase košarke. 

Rating: 3 out of 5.

Buča, 2025   

Featured

Tok ljubezni

Tok ljubezni Alaina de Bottona je najbrž še ena tistih knjig, ki je v moje roke prišla v nekem od višje sile danem trenutku. Ljubezenska oz. kar življenjska zgodba o Rabihu in Kirsten, dveh zelo različnih posameznikih, ki pa se trudita skupaj pluti skozi življenje. 

Star sem 45 let, skoraj dve leti sem samski (čeprav kot oče treh najstnikov težko trdim, da sem kadarkoli sam in če k temu dodam še vedno pestro in predvsem kreativno dogajanje v glavi, toliko manj), pred tem sem bil dobro leto v dveh nenavadnih in ponesrečenih razmerjih, skozi katera sem predvsem celil rane po ločitvi (in koncu skoraj četrt stoletja trajajočega razmerja) in iskal samega sebe. Nisem prepričan, če sem se že povsem našel, vsekakor pa mnogo boljše vem, česa in koga si želim ter česa in koga ne. V tem času sem si zastavil ničkoliko vprašanj – od tega, kaj je šlo narobe do seveda tistih, kaj je narobe z mano. Nehal sem se spraševati, kaj je narobe z drugimi, ker sem se skozi leta naučil, da človeka sprejemaš z vsemi napakami in so ponavadi prav napake in različnosti tiste, ki dva pravzaprav zbližujejo in združujejo. Do neke točke, seveda, ko postanejo preveč in povzročijo razhod. 

V knjigi Tok ljubezni sta glavna junaka stara trideset let – torej sta dala čez določeno mero življenjskih (pre)izkušenj, partnerjev, bila opita od sladke ljubezni, zaužila pa sta tudi nekaj grenkih pilul razočaranja in razhodov. Iskrica med njima preskoči bolj ali manj naključno. Previdnemu tipanju sledi prvi zmenek, pa kmalu prvi spolni odnos, skupno življenje, spoznavanje staršev, prijateljev, usklajevanje službenih obveznosti, pa poroka, otroci in recimo življenjske preizkušnje v zrelih letih. Ali jima je vedno krasno in lepo? Ne, nikakor. Še tako lepa in trdna ljubezen je težko takšna, življenje pa sploh ne. Vsak dan je pravzaprav bitka. 

Pridejo trenutki, ko se vprašaš, kaj si videl oz. vidiš pri partnerju? Ali je to res oseba, s katero (recimo) želiš preživeti preostanek življenja? Pomisliš na vse napake – vedno so najprej napake!; in šele potem na tiste dobre stvari. Tehtaš. Ko oziroma če enkrat v razmerje pridejo otroci, to pomeni nove izzive. Nove osebe, nenavadna mešanica genov in osebnosti, ki te v slabih trenutkih lahko spomnijo na vse izstopajoče napake partnerja – ja, spet najprej opaziš napake in le s težavo priznaš, da je polovica kromosomov tvojih! Otroci odraščajo, postajajo vse bolj samosvoji, vse bolj ti gredo na živce, da o partnerju ne izgubljamo besed. Postaneta tujca. Spolno življenje postane dolgočasno – če sploh je, ker sta vmes seveda pozabila na te potrebe; zgodi se »napaka«, skok čez plot, grize slaba vest in … potem pridejo na vrsto zakonski svetovalci, psihoterapevti in ostale psiho- osebe, ločitev se zdi neizbežna. Včasih se zgodi, drugič partnerjema uspe zakopati bojne sekire, skupaj si ližeta bojne rane in življenje gre dalje. 

In ne, ne govorim več o sebi, pa čeprav – najbrž ste se prepoznali, kane? Morda ne v vseh točkah, v nekaterih pa. Ampak to je zgodba te knjige, to je zgodba Rabiha in Kirsten. To je pravzaprav zgodba Toka ljubezni, zgodba ljubezni in življenja. 

Moram sicer priznati, da mi je bila knjiga sama po sebi na trenutke preveč pokroviteljska, nekakšen priročnik za psihoanalizo in psihoterapijo, vse skupaj pa vešče zavito v ljubezensko zgodbo. Dejstvo je, da avtor skozi zgodbo zelo spretno prikaže najpogostejše zmote, s katerimi se v razmerju soočamo in spopadamo. Napačne odzive, čeprav me je tukaj pravzaprav najbolj zmotil pokroviteljski ton v stilu »Rabih bi pravzaprav moral storiti to in to …« ali »Kako drugače bi bilo, če Kirsten namesto tega in tega rekla to in to …«. Podobno kot pri še tako zanimivih priročnikih za npr. vzgojo otrok ali psov, se pač vsi zavedamo, da si niti dva otroka (ali dva psa) nista enaka, pa čeprav sta lahko od istih staršev. Še tako dobronameren stavek, ki je zapisan v knjigi kot priporočljiv ali primernejši, bo pri vašem partnerju morda izzval samo še več nejevolje oz. nek slab odziv.

Kaj sem se iz Toka ljubezni naučil sam? Ljubezen se zgodi. Pogosto, kjer, ko in s komer to najmanj pričakuješ. Kaj bo sledilo, pa je odvisno od številnih drugih dejavnikov – preteklih zgodb in tegob oz. križev, okolja, vzgoje, vzorcev, družbe … in sploh ni pomembno, ali sta osebi stari 18, 25, 30, 40 ali več let. Ljudje smo in vsi smo krvavi pod kožo. Avtor se tudi na tem področju sicer spusti na za nekatere zelo spolzek teren, a v današnjem času ne več tako nenavaden – monogamija, zvestoba, odprtost, poželenja in sanjarjenja, razvade … meje med normalnim, sprejetim in običajnim oz. vsakdanjim so vse tanjše. Knjiga je vsekakor zanimiva in jo je vredno prebrat, saj odpira oči, srca in misli.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022     

Featured

Moje dubioze

Brana Jakubovića poznamo predvsem kot nepogrešljivega člana zasedbe Dubioza Kolektiv, občasno mi katero od družbenih omrežij predlaga (včasih pa, grobo rečeno, izvrže) kakšnega od njegovih pronicljivih zapisov …

Brano Jakubović je tisti, ki smo ga spoznali kot MC-ja med karantenskimi (še pomnite covid19?) koncerti Dubioze Kolektiv, vsekakor pa gonilna sila skupine. O Dubiozi Kolektiv sem nekajkrat že pisal in jim do tega dne ne morem očitati nič. Hvaležen in vesel sem, da živim v času, ko lahko uživam v njihovi glasbi. Videl sem jih takorekoč na njihovih začetkih in še vedno lahko uživam v njihovi novi glasbi in koncertih. Ne glede na okoliščine gre za odlične glasbenike, sposobne improvizacije kadarkoli in kjerkoli (pač ne bom pozabil njihovega nastopa na neslavnem zadnjem Rock Otočcu na Kopališču Laguna, ko je zmanjkalo elektrike ali pa njihovega fantastičnega nastopa v sklopu projekta New Sounds of Europe pod okriljem MTV-ja in MTV Adrie v Zagrebu pred le nekaj deset nastopajočimi, ko mi je postalo jasno, da gledam »nekaj velikega«), družbeno angažirani, vedno pripravljeni se postaviti na stran »malega človeka«, z izvrstnimi besedili in nastopi, kjer te glasba preprosto mora prepričati, sicer glasbe in moči sporočilnosti ne razumeš. 

Tudi dejstvo, da so prisotni že dve desetletji, je zgolj potrditev, da vedo, kaj delajo. In čeprav se pogosto zdi, da je veliko tega gverilskega in spontanega (ob čemer se nehote spomnim na naše genijalce TerraFolk), pravzaprav ni, kar je pravzaprav predvsem potrditev, kako odlični, odločni in prepričani so v svoje delo, da ne rečem kar poslanstvo. Ni vse popolno, kar ponudijo, ima pa vsekakor svoj namen in pomen. Svojevrsten dokument časa. In v času, ko mnogi delajo samo zato, da delajo, je to vrlina in redkost. 

Moje dubioze so – najbrž; izbor zapisov, ki jih je Brano objavljal na portalu Nomad.ba med marcem 2021 in avgustom 2024 in v katerih se lahkotno, predvsem z zdravo mero tipičnega bosanskega optimizma in humorja sprehaja skozi svoje odraščanje in mladost (v času vojne v BiH), razgibano doživljanje in preživljanje grozljivega vojnega obdobja, pa potem skozi glasbene začetke in vse do velike zgodbe, imenovane Dubioza Kolektiv. 

Nemalokrat se boste pošteno nasmejali. Nekajkrat najbrž tudi bridko nasmehnili ali pač zamislili, ko vam bo Brano razgalil stanje duha, ki vlada predvsem v Bosni in Hercegovini. Plošča Firma ilegal se še vedno zdi tako neverjetno resnična. (Opomba: knjigo sem si kupil in jo prebral na en dah med dopustovanjem v BiH.) 

In glede na to, da je Brano Jakubović ne le gonilna sila in takorekoč ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv (morda bi bil enako uspešen in prepoznan ter spoštovan tudi kje drugje), so Moje dubioze zanimivo in pomembno branje, ker odstirajo način razmišljanja, prilagodljivost ter voljo in moč spreminjati svet. Vse od tega, kako so med vojno in redukcijo elektrike našli način, da so bili za nekaj ur samooskrbni z elektriko, da so lahko poslušali plošči (pravzaprav kaseti) Nevermind in BloodSugarSexMagik, kaj se je dogajalo okrog slavnega U2 koncerta v Sarajevu, pa srečanja z Billyjem Gouldom (Faith No More), Chuckom D-jem (Public Enemy) in mnogimi drugimi, premikanja meja v glasbenem in dejanskem svetu, ko so se s kombijem vozili takorekoč po celem svetu in sporočali, da je glasba univerzalni jezik. Ustvarjalnosti, sprememb, upora, ljubezni, prijateljstva, revolucije. Enotnosti, povezanosti. Ja, kot zapisano – z eno besedo, univerzalnosti.  

Seveda se boste zabavali in smejali ob zapisih o prevajanju iz bosanskega v hrvaški jezik ter nazaj, slovitih činč kablih (niso zgolj »debilni Bosanci« tisti, ki jih uporabljajo), zanimivih dogodkih na poljsko-ruski meji (Laibach bi znali kaj dodati), t. i. »misheard lyrics« v pesmi Bosnian Rastafaria, ki so (mogoče) poskrbela za njihovo hitro priljubljenost in sprejetost v hrvaški Istri, izvedeli boste tudi, kako je Slovenec Jernej Šavel (kitarist DK že kar nekaj časa) poskrbel za novo versko ločino – jernejce; ter še marsikaj zanimivega, zabavnega, nepredvidljivega … kaj naj rečem, dubioze pač.   

Bojim se, da knjiga Moje dubioze ne bo kar tako prišla do slovenskega bralstva, kot bi vsekakor morala in bi si to zaslužila. Čeprav je skupina tudi pri nas izredno priljubljena in bi si knjiga zaslužila vsaj to, da jo je pri nas moč kupiti, o prevodu pa lahko zgolj sanjamo. Pri čemer se je treba zavedati, da bi sami zapisi skoraj zagotovo izgubili dobršen del izvirnega »žmohta«. Mogoče bi moral zapisati »šmeka«? Ampak, kot opozorilo in zavedanje – knjiga Moje dubioze je odlična in če imate priložnost, jo preberite. Ne bo vam žal.

Rating: 5 out of 5.

Nomad, 2025 

Featured

Crna duša

Letošnja dopustniška bera tako kupljenih kot prebranih knjig je nekoliko manjša kot lani – zaenkrat štiri kupljene in dve prebrani. A nekaj je jasno – področje bivše Jugoslavije ima res odlične pisce in če so ti v BiH še vedno zaznamovani z vojno oz. posledicami le te, se npr. v Srbiji bolj spopadajo z dolgo trajajočo tranzicijo in psoledicami vseh grehov ne tako daljne preteklosti.

Crna duša mi je v odlično založeni sarajevski knjigarni buybook padla v oči že v prevodu – Black Soul, a sem se vseeno odločil za nakup v izvirniku. Ahmet M. Rahmanović nikakor ne sodi v generacijo mlajših ustvarjalcev, kar bi lahko razumeli glede na glavnega junaka, pogumnega Sarajevčana Hamzo, je pa celotno obdobje vojne (zloglasnih 1425 dni obleganja) z družino preživel v Sarajevu in nato odšel v Chicago, kar vsekakor pojasni tudi to, zakaj se tudi roman zaključi v Chicagu. 

Crna duša je roman, akcijsko-zgodovinski-filozofski in mogoče v nekem delu tudi biografski roman. Rahmanović je tudi v preimenovanju Srbije v Smrdije in Beograd v Smrdigrad sicer zelo jasen, kdo so bili tisti glavni ne le krivci, ampak tudi zločinci v vojni, ki je v čudovitem Sarajevu in nasploh v Bosni in Hercegovini, pustila krvave sledi in neizbrisne brazgotine. A prizna, da niso bili zločinci le oni – ne more mimo ustašev, pa tudi posameznih zločinov domače vojske, ki jih je sicer težko primerjati z vsemi drugimi, a so se ravno tako dogajala. Iz nemoči, obupa … 

Tisto, kar me je presenetilo najbolj, pa je ostrina, s katero se je lotil vseh mednarodnih »čuvajev miru«, ki so izgubili moralni kompas – in za katere se zdi, da ga še do današnjega dne niso našli!; in za katere bi lahko rekli, da so najbolj odgovorni za to, da se vojna ni končala prej. Sramotno. Spomnil sem se, ko sem lani v Ženevi obiskal muzej Rdečega križa in je bila tam druga svetovna vojna izpostavljena kot ena največjih sramot v zgodovini človeštva (in žal tudi številnih humanitarnih organizacij), ker tisti, ki bi lahko, pač niso reagirali. In kot razlagam otrokom – petdeset let po drugi svetovni vojni spet ni nihče reagiral in ustavil te norije in trideset let po BiH in Srebrenici, se zgodba ponavlja. In ker je to očitno že vzorec, se lahko vprašamo – ne morejo, nočejo ali ne smejo? Ker lahko bi, zlahka.

Hamza in še bolj njegov modri oče Avdaga v pogovorih s številnimi pretresata tako vlogo vseh teh mirovnikov, pa seveda domačih in tujih politikov, ne gre pa niti mimo vere. In ko mora Hamza v Chicagu (bodočim) doktorjem in številnim pomembnežem na kratko razložiti in iz prve roke povedati nekaj o vojni v njegovi Bosni (o kateri Američani prav veliko niso vedeli), je to v knjigi približno osem strani, ki se začnejo z besedo »čast« in na katerih avtor skozi glavnega junaka pove pravzaprav vse. Vse.

Zgodba? Glavni junak je Hamza, ki ga spoznamo kot vojaka domače, torej Vojske Republike BiH, ene od številnih enot, ki s soborci skuša obraniti domače Sarajevo. Pred ostrostrelci, pred obstreljevanjem z raketami različnih kalibrov in pred četniki. V zaključku večkrat zapiše – »ne ljudje, četniki«. Nekje blizu ima vedno vojaški nož tanto, ki ga je dobil v dar od očeta Avdage, ob modrih besedah katerega sem se večkrat spomnil tudi na svojega očeta, ki mi je govoril »Tvoji stari starši so odslužili dovolj vojaščine in pretrpeli dovolj vojne za še nekaj generacij vnaprej.« Avdaga je poseben, izredno zanimiv lik, njegova zgodba še bolj, saj avtor z njim poseže v neko upam reči zamolčano in zabrisano zgodovinsko obdobje, saj se je – mlad, naiven in zaletav; v času druge svetovne vojne pridružil nemški vojski. Takorekoč prostovoljno. In preživljal svojo agonijo, kasneje pa tudi njegova družina, nad katero je bil vedno velikanski vprašaj – čigavi so, komu pripadajo, v kaj verjamejo? A Avdaga se je nato s svojo ženo Azro – še ena zanimiva zgodba, ki bi si najbrž zaslužila svojo knjigo!; umaknil ter se trudil vso modrost tega sveta prenesti na svojega sina, Hamzo. 

Hamzo – podobno kot še nekaj njegovih soborcev; hudo ranijo in prepeljejo v bolnišnico na način, ki se ga ne bi sramovali največji tajni agenti, superheroji in neuničljivi vojaki zadnjih petidesetih let. Le da skozi strani čutiš, vidiš in slišiš … ostrostrelce, ponorele četniške pozive, zapuščene sarajevske ulice polne ostankov trupel in vozil, popolno temo, ozke ulice, slavni Tunel spasa in tako naprej … Na točki, ko Hamzo pripeljejo v bolnišnico (ki je bila ravno tako tarča raketiranj, enako velja za porodnišnico in ne boste verjeli – srbska vojska je takrat trdila, da to zgolj zato, ker se tam skrivajo muslimanski – ne bošnjaški!; vojaki), je avtor spretno vpletel še enega velikih, a pogosto neimenovanih junakov vojne – doktorja Gavrankapetanovića. Če boste iskali odgovore, jih boste našli. 

Tu pravzaprav pridemo do točke, zakaj – poleg tega seveda, da je želel braniti svojo domovino, svoj dom; se je Hamza sploh pridružil vojski, ko pa bi lahko zbežal. Pretresljiv prizor. Sam odide na bližnjo vzpetino, da bi preizkusil kamero, ki jo je dobil v dar od sorodnika iz ZDA in nehote posname tisto, kar ga je spremenilo. Na obisk se je z belim mercedesom pripeljal boter, sicer Srb. Ni bil sam, z njim so bili še štirje bradati, hm, moški. Hotel sem napisati gospodje, ampak ta zgodba nima prostora za cinizem. Hamzina žena Amra botra seveda sprejme z odprtimi rokami, nad obiskom je navdušena tudi njuna hči, v knjigi poimenovana Malecka(tudi boter je zagotovo imel ime, a je ves čas kar Kum), ampak … tisti bradati moški se želijo »pozabavati« z Amro, a ko ugotovijo, da od tega ne bo nič, ji Kum odseka glavo. In v naslednjem prizoru Malecko vrže v zrak ter jo dobesedno prereže na pol. Pomislite, zazrite se vase in iskreno povejte – ne bi tudi v vas nekaj počilo in vas spremenilo za vekomaj?

A čas za Hamzino maščevanje še ni napočil, še marsikaj se bo moralo zgoditi. Mami Azri pove oz. se zlaže, da je Kum prišel po Amro in Malecko ter ju odpeljal na varno v Nemčijo, očetu Avdagi ne more lagat. Očetu je jasno. Mladeniča v nekaj dneh preobrazi v bojevnika, modrega in poštenega, načelnega. »Ne ubijaj starih, žensk in otrok. Ne ubijaj nedolžnih.« mu med drugim položi na srce.     

Pristnost in prepričljivost prizorov sta neverjetna. Še enkrat, svoje je naredilo okolje, v katerem sem knjigo bral. Obisk muzeja o vojni pod vznožjem Trebeviča, pa muzej zločinov proti človečnosti in spomini na muzej genocida v Srebrenici in tako naprej. Izpovedi, pričevanja, fotografije, predmeti …, pustijo svoj pečat. Ne dvomiš. Nenazadnje pa je povsem dovolj odpreti kakšno stran z novicami in vidiš, da se trideset let kasneje ni nič kaj veliko spremenilo. Genocid se znova odvija pred našimi očmi in mi znova molčimo in ne storimo nič. Sploh pa ne tisti, ki bi lahko kaj storili. Največji, najmočnejši, najpogumnejši. Tudi trideset let kasneje so v tej vlogi še vedno Združene države Amerike. 

In prav tja, prek Rima in zanimivega poglavja v življenju, pot vodi Hamzo, ko enkrat okreva v domačem okolju. Avdaga in Azra ga odpeljeta iz bolnišnice, sprostita mesto za druge, ki jih redno vozijo in ki jih morajo oskrbeti. On je v božjih, torej Alahovih, rokah. Rim in nato Chicago. Ne razmišlja o maščevanju, ampak o življenju. Čeprav njegova duša črni … še toliko bolj, ko se presli v revno, torej dostopno, četrt Chicaga, med same temnopolte, ki v njem vidijo lahko tarčo. Hamza je pogumen, v svoji vojaški jakni, ki je »ne moreš kupiti, ampak jo moraš zaslužiti«, z ostrim umom se zoperstavlja in bori. Na »kahvo« prijazno povabi svojega soseda, ki ga opozori, da zelo verjetno v tisti četrti ne bo preživel niti dneva več. Preseli se. Na videz nekoliko mirnejšo četrt, ki ji vlada temnopolti Big Mike s svojo tolpo, stanovanje pa najde pri prijaznem Andyju (z vzdevkom Don’t worry Andy) in njegovi nekoliko bolj nezadovoljni soprogi. On je, podobno kot Hamza, svoj pekel vojne prestal, a v Vietnamu. 

In potem v zgodbo vstopi še Jun (June), dekle iz nesramno bogate družine iz Montane, ki jo zanimata psihologija in estetska kirurgija, obožuje pa tudi klasično glasbo. Dolgo časa se med njo in Hamzo ne zgodi nič in vse deluje, kot da se nič tudi ne bo zgodilo. Hamza dela, skuša biti vesten državljan ZDA, se izogiba težavam (kljub temu, da v Chicagu odkrije tako srbske kot bošnjaške restavracije), a v trenutku nemoči in brezupa zapade v opoj alkohola. Točka preloma je, ko med prosjačenjem na uvozu na avtocesto prepozna bivšega soborca Dina in izve za usode vseh ostalih. 

Nekaj časa mi je bilo nenavadno, zakaj se Hamza v vsem tem času ne oglasi staršem in ne vemo nič o tem, kaj se je dogajalo v Sarajevu. Razen tistega seveda, da se je zgodila Srebrenica, pa potem sloviti daytonski sporazum in da v BiH vlada mir. »Mir«. Potem pa Hamza Jun(e) pove, da pač oni taki so, drugačni. In ne glede na to, kako močne so družinske vezi, sta starša vedela, da se jima bo oglasil, ko bo to potrebno. Hamza se zateče k veri, v Koranu najde očetovo sporočilo in zgodba se počasi začne sestavljati. In potem, potem na ulicah Chicaga opazi Kuma …

Rahmanović zavzame stališče, da je ljubezen najpomembnejša. Tista sila, ki te žene naprej, sili živeti. Seveda pa ima vsak od nas tudi drugo, temnejšo plat. Katero bo izbral Hamzo? Ki je skozi Avdagina sporočila, molitve in razmišljanja prišel do spoznanja, da je Jun(e) tista prava. 

Ali ima knjiga nekaj sivih lis? Ima. Ena je vsekakor sam zaključek in druga, ki mi ni dala miru, je Azrino (torej Hamzina mama) poreklo. Skozi roman je nekaj omemb glede tega, tudi Hamzina žena Amra se zdi neverjetno podobna (v sprejemanju in tistem kar jo zanima in veseli) Azri in potem je tu še Jun(e). Ampak vse skupaj ni tako zelo pomembno in nikakor ne vpliva na zgodbo. 

Tisto, kar je vplivalo name, je dejstvo, da je (morda) dovolj groze in žalostnih spominov. Sarajevo je čudovito mesto, tako polno, živo, nepredvidljivo in … preprosto ima »tisto nekaj«. Ima ljubezen. In ob vseh krasnih pesmih – samo poslušajte Indexe, si Sarajevo vsekakor zasluži tudi eno veliko ljubezensko zgodbo. Mogoče ima Ljubljana v korenu imena »ljubezen«, Slovenija ima seveda »love«, ampak Sarajevo … če začutiš Sarajevo, čutiš ljubezen.    

Med branjem knjige sem imel oči kar nekajkrat napolnjene s solzami, v ustih cmok, ustnice stisnjene. Tako zelo pretresljivo in pristno branje je to. Prav s tem namenom sem knjigo želel prebrati med bivanjem v Sarajevu in jo brati v bosanščini. K čustvenemu dojemanju so seveda pripomogli tudi obiski različnih muzejev in pomembnih zgodovinskih točk v samem Sarajevu. Kar pa seveda ne pomeni, da se vas knjiga ne bo dotaknila, če jo boste brali v Ljubljani, Londonu ali pač kjerkoli že. In tako kot sem si želel za Blank, sem vsekakor mnenja, da si tudi Crna duša zasluži prevod v slovenščino.  

Rating: 5 out of 5.

Connectum, 2021

Featured

In če vsi pozabijo

Knjiga, ob branju katere sem se (pre)večkrat počutil zelo nelagodno. Selma Skenderović je nekakšen »ženski Goran Vojnović« prihajajoče generacije ustvarjalk, ki ne pripadajo nikomur. 

Tale zadnja oznaka mogoče zveni malo grobo in naj jo pojasnim – Goran Vojnović v svojih romanih in zgodbah, naj so izmišljene (čeprav to niso nikoli) ali pač (avto)biografske, pogosto piše o tej razdvojenosti in še dodatnih težavah. Čigav si? Ne glede na to, iz katere države bivše Jugoslavije prihajaš oz. prihajajo tvoji starši in četudi si rojen v Sloveniji, ne boš nikoli Slovenec. Pač, si »od dol«. Saj veste, s tistim stereotipnim mehkim l-jem. In ko se ti avtorji (in avtorice, seveda, dovolite mi to menda nevtralno poimenovanje v moškem spolu) mogoče enkrat na leto odpravijo na obisk h kakšnim sorodnikom, kamorkoli že, so za njih takorekoč tujci. Janezi, prodane duše. In vsekakor se mi zdi, da tudi Selma Skenderović sodi v to skupino. In naj na tej točki – kot sem že tolikokrat omenil pri ustvarjalcih, katerih korenine so izven Slovenije; zapišem, da je njeno obvladovanje slovenskega jezika odlično. Ko sem pred časom po službeni dolžnosti prebiral komentarje in sporočila naših domoljubcev, me je kar bolelo ob njihovem bornem znanju njihovega materinega (ja, napaka je, vem, z razlogom) jezika, tj. slovenščine. 

Vedel sem, da njena dela od nekje poznam in da sem na ta način že razmišljal. Zanimiv strip Iztoka Sitarja Dekliške oči ali O tem se ne govori prinaša upodobitvi dveh njenih del, zgodb – Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina. In že tam sem zaznal to razdvojenost in večno izpraševanje »kdo sem, čigav/a sem?«.  

A vse to niso razlogi mojega nelagodja med branjem In če vsi pozabijo. Avtorica je junakinjo Zino (ali daljše Zineto) postavila v dve okolji, dve vlogi, v obeh je tujka. Ni pomembno, ali je od dol ali od gor, pač tujka. V svoji sobi v študentskem naselju, že prej na srednji šoli in sedaj na fakulteti, je pač muslimanka, ki se sicer ne zakriva, ne moli n-krat dnevno, a ne je svinjine, uživa alkohola in je preprosto čudna. Nihče se ne vpraša, kaj je v resnici za tem čudnim, nezaupljivim, previdnim in nenazadnje spoštljivim obnašanjem. 

Nasilje, ogromno nasilja. Nad njo in mlajšo sestro Almo, občasno tudi nad mamo. S strani očeta. Z roko, pasom, prepognjenim pasom, zaponko na pasu ali pač, preprosto in na videz neboleče, z besedo. V vsakem primeru nepotrebno, kruto in neusmiljeno. In še bolj kot vse našteto – sprejeto. 

Druga plat Zinine zgodbe se dogaja nekje na področju Kosovske Mitrovice, Prizrena in vseh teh nenavadnih vasic, kjer se mešata (ampak tega seveda ne želita!) predvsem bosansko in albansko prebivalstvo, če srbsko in kosovarsko pustimo ob strani. Kdo je kdo, kdo pripada komu, kdo ima več premoženja in kdo ima več pravic? Sorodniki in sosedje, nenavadne vezi, ki nam iz stavka v stavek odkrivajo in razkrivajo bridko ozadje, ki nam, Slovencem, ni znano, še manj pa jasno. In če smo pošteni – tudi marsikje pri nas ni drugače. Sploh pri tistih najbolj klenih, vernih in popolnih. Poniževanje žensk, ustrahovanje, trpinčenje, zanemarjanje, popolna izolacija in še kaj – vse to je povsem običajno. Karkoli iz teh okvirjev ali globoko zakoreninjenih navad izstopa, odstopa, je v resnici čudno. Zanikanje, zvračanje in preusmerjanje krivde in posledično nerazumevanje vse drugih ter obtoževanje na račun nehvaležnosti. 

Prva beseda, na katero pomislim? Kruto. Res kruto. Nerazumljivo. Živimo v 21. stoletju, času največjega napredka, ko se ljudje žal vse bolj pogosto obnašamo slabše od živali. (Najbrž sem celo užalil živali, saj kot pravijo – živali v krdelu nikoli ne sledijo najbolj butasti, ampak najbolj sposobni, najpogumnejši, dejansko naj-nekaj, pri nas pa …). Med prebiranjem In če vsi pozabijo sem nemalokrat pomislil na roman Živela bom nizozemske pisateljice turških korenin Lale Gül. Podobna razmišljanja in podobne bitke.

In seveda, kar se ob tovrstnih knjigah vedno vprašam – koliko je biografskega? Ali je to avtoričin način spopadanja s spomini, z bolečino, travmami, nerazumevanjem? Vsekakor upam, da ne. Obenem si mislim, kako je to knjiga, ki bi jo morale brati generacije današnjih najstnikov, ki so prepričani da vse vedo, ampak nič nimajo, niti pravic ne, hkrati pa imajo – oprostite izrazu; polne riti vsega. Ali kot pravijo južno od sončne strani Alp – »tuđim kurcem koprive se mlate«. 

Iskreno – In če vsi pozabijo ni prijetna knjiga, je pa vsekakor knjiga vredna branja. Pogosto brez dlake na jeziku – kot življenje. Kruto in neposredno – kot življenje. In ob koncu je človek vesel, da živi, kjer živi in je, kar je, ker … hja, čigav udarec pravzaprav bolj boli – tisti od človeka, ki bi te moral imeti rad ali pač od realnosti, v katero se vsak dan zbujaš?

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2024       

Featured

My Game My Way

Svetislav Pešić je v svetu ne le jugoslovanske, ampak kar svetovne košarke, znan kot eden najboljših trenerjev, naj si bo na klubski ali reprezentančni ravni. V tej avtobiografiji razkriva, kako se je iz dobrega igralca razvil v odličnega trenerja in v drugem delu postreže z nekaj že kar strokovnimi vpogledi v delo trenerja in seveda tudi želen pristop igralcev. 

Svetislav Pešić je eden tistih košarkarkih genijev s področja bivše Jugoslavije, ki je nase sicer opozoril že kot igralec, a v generaciji, s katero je rasel in igral (rojeni v obdobju po drugi svetovni vojni, npr. Čosić, Plečaš, Jelovac, pa tudi že Slavnić, Kičanović, Dalipagić idr.) ni mogel ravno dominirati, se je pa že tedaj kazal z izredno košarkarsko inteligenco in bil že kot igralec podaljšana roka trenerja. Kariera v beograjskem Partizanu je bila zaznamovana s sporom s trenerjem, svoj vrhunec je doživel pri sarajevski Bosni, s katero je konec sedemdesetih osvojil tako naslov državnih prvakov kot pokal (kar takrat ni bilo niti približno enostavno), bili pa so tudi prva jugoslovanska ekipa z evropsko krono – leta 1979 so bili najboljši v tekmovanju, ki mu danes rečemo Evroliga. Iz igralskih oblačil se je dobesedno preoblekel v trenerska in nadaljeval svoje delo pri Bosni, tisto še bolj pomembno obdobje pa je nastopilo, ko je postal trener mlajših jugoslovanskih, torej državnih selekcij.

Tudi v knjigi daje izredno veliko poudarka t. i. »projektu Bormio2 – v Bormiu je leta 1987 potekalo svetovno prvenstvo U-19 (torej za igralce mlajše od 19 let), kamor je Pešić pripeljal igralce, s katerimi je v prejšnjih dveh letih osvojil dve zlati medalji na evropskih prvenstvih za mlajše, torej v U-16 in U-18 kategorijah. Pa ne le igralce – vzpostavljen je bil sistem in lahko rečemo, da je bila vzpostavljena jugoslovanska filozofija košarke, ki je bila in je še danes takorekoč med najboljšimi na svetu. V tisti generaciji so izstopali Toni Kukoč (izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva), Dino Rađa, Vlade Divac, v ekipi je bil tudi že Aleksander Đorđević, pa Miroslav Pecarski in tudi »naš« Teoman Alibegović ter recimo Luka Pavičević. Igralci, ki so kasneje tvorili steber jugoslovanske ter nato hrvaške in srbske košarke, bili najvidnejši člani največjih evropskih klubov – med katerimi so bili tedaj jugoslovanski!; viden pečat pa so pustili tudi v ligi NBA. Ni šlo le za igralce ali trenerja. Šlo je za selekcijo, spremljanje, analizo, priprave, povezanost, način igranja in razmišljanja in seveda bi kdo lahko rekel, da ni težava biti dober trener in zmagovalec s takimi igralci, ampak po drugi strani – lahko je še veliko težje. Ampak Pešić, ki je izhajal iz filozofije Nikolića, Žeravice in drugih trenerskih velikanov, je uspel. 

In če bom v nadaljevanju naštel igralce iz te zlate bormijske ekipe in druge že uveljavljene, je treba na tem mestu izpostaviti tudi številne jugoslovanske trenerje, ki so tedaj želi uspehe trdega dela – Tanjević, Ivković, Maljković, Novosel, Jelovac, kasneje tudi Skansi in drugi.  

V finalu so bili boljši od Američanov, ki so tedaj igrali z univerzitetnimi, tj. bodočimi NBA, igralci – tako v tedanji ekipi najdemo npr. Garyja Paytona, enega najboljših organizatorjev igre v devetdesetih, Larryja Johnsona (ki je kasneje recimo igral z Divcem pri Hornetsih) in Staceyja Augmona.

Seveda pa projekt Bormio ni pomenil le te ene zmage, enega naslova svetovnih (mladinskih) prvakov, ampak je pomenil prihod nove generacije, ki bo v članski ekipi igrala skupaj z Draženom Petrovićem, Juretom Zdovcem, Zoranom Čuturo, Željkom Obradovićem, Žarkom Paspaljem, Stojanom Vrankovićem, Predragom Danilovićem in mnogimi drugimi, torej velikani jugoslovanske in svetovne košarke. Ekipa, ki je naslednje leto na olimpijskih igrah (1988) osvojila srebrno medaljo, bila potem najboljša na evropskem (1989) in svetovnem prvenstu (1990) ter še leto kasneje na tistem znanem evropskem prvenstvu (1991), ki ga je Jure Zdovc predčasno (dobesedno tik pred polfinalom) zapustil zaradi slovenske osamosvojitve in vojaške agresije. In ne gre pozabiti, da so jim tedaj nasproti stale izvrstne reprezentance Španije, Italije, Grčije, Sovjetske zveze in seveda ZDA. (Ja, pogrešam tiste čase, ko se je igrala čudovita in navdihujoča košarka). In saj veste – to je tista reprezentanca (mogoče so jo Atomsko Sklonište predvideli že konec sedemdesetih v svoji pesmi Ne cvikaj generacijo?), okoli katere se še vedno krešejo mnenja, da je bila najbrž edina, ki bi lahko enakovredno igrala (in morda celo premagala) sloviti, en in edini Dream Team 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni.  

Obenem je projekt Bormio za Pešića pomenil vrhunec in zaključek oz. široko odprta vrata za nove priložnosti. Precej nepričakovano ga je prepričala ponudba iz države, ki je prej kot po košarki slovela po nogometu – iz Nemčije. Ampak Pešića je – kot priznava; prepričalo prav to, da ni prišel v nek postavljen in delujoč sistem zvezdnikov z velikimi pričakovanji, ampak je bil on tisti, ki je gradil sistem, brusil igralce in – pomnite evropsko prvenstvo v košarki leta 1993? Jaz se ga bolj spomnim po tem, da je Dražen Petrović v kvalifikacijah za to prvenstvo odigral svojo zadnjo tekmo, proti Sloveniji in naslednjega dne umrl. Nemčija pa je na domačem prvenstvu postala evropski prvak. Z ekipo, kjer je bil največja zvezda pravzaprav trener, Svetislav Pešić. 

Sledilo je sedemletno obdobje pri berlinski Albi, kjer je nadaljeval svoje delo iz nemške reprezentance – gradil je sistem, vzgajal trenerski štab, filozofijo, izbiral in vzgajal igralce, klubsko kulturo in tako naprej. Vse tisto, zaradi česar je nemška košarka – klubska in reprezentančna; še danes v evropskem in blizu svetovnega vrha. Pa nova sprememba – vodenje jugoslovanske reprezentance (takrat npr. z Bodirogo, Stojakovićem, povratnikom Divcem in drugimi) in najprej osvojeno zlato na evropskem prvenstvu 2001 in potem eno največjih presenečenj v svetovni košarki – po 11. septembru 2001 je naslednje leto v Indianapolisu potekalo svetovno prvenstvo v košarki. Za Nemčijo je takrat recimo igral sin Svetislava Pešiča, Marko Pešić, za ZDA pa med drugimi Reggie Miller, Paul Pierce, Baron Davis, Shawn Marion, Ben Wallace, Michael Finley in Elton Brand. In za Jugoslavijo? Poleg prej omenjenih še Rakočević, Jarić, Drobnjak, Tomašević in Gurović, odlični ekipi pa sta imeli takrat tudi Brazilija in Argentina (na koncu drugi), Nemčija pa je imela takrat v svojih vrstah Dirka Nowitzkega (najboljši strelec, najboljši igralec prvenstva, sicer tretje najboljše ekipe takratnega svetovnega prvenstva). In vsemogočne ZDA? Najprej so jim mero vzeli Argentinci, v nepričakovenm četrtfinalnem obračunu še Jugoslavija in nato v tekmi za 5. mesto (!) za nameček še Španija. Jugoslavija je bila v finalu po podaljšku boljša od Argentine. Saj vem, vse te statistike si lahko preberete kjerkoli na sevtovnem spletu, ampak v My Game My Way boste o tekmah, pripravah in razmišljanjih lahko brali iz perspektive tistega, ki prevzame odgovornost za poraz, trenerja. 

Po še enem kariernem in trenerskem vrhuncu je Pešić šel novim izzivom naproti – med vrhunce vsekakor lahko zapišemo trojno krono z Barcelono (špansko prvenstvo in pokal ter Evroligo, vse v isti sezoni, kar je v košarki prej izjema kot pravilo), pa razgibano klubsko popotovanje po Evropi (Španija, Italija, Nemčija, Srbija, Rusija), leta 2021 pa je znova sedel na klop srbske košarkarske reprezentance. Tu je bil Miloš Teodosić, eden najbolj kreativnih organizatorjev igre 21. stoletja, pa seveda Nikola Jokić, v tem trenutku zagotovo eden najbolj inteligentnih košarkarjev, prvak lige NBA in MVP. Srebro na svetovnem prvenstvu 2023 (poraz proti Nemčiji) in bron na olimpijskih igrah 2024 (zmaga proti Nemčiji in lepo ali grdo, poraz v nenavadni polfinalni tekmi proti ZDA). In če se je ne več najmlajšemu Teodosiću Pešić skoraj zlahka odrekel, je ekipo gradil okoli Jokića in njegove genialnosti (povprečje na olimpijskih igrah 19 točk, 11 skokov in 9 podaj), mu dodal Bogdanovića, Micića, Petruševa, Avramovića, Marinkovića, Jovića in mnoge druge. Kje bodo na letošnjem evropskem prvenstvu? Visoko, najbrž/morda višje od Slovenije. Zakaj? Tudi zaradi Svetislava Pešića. Igorju Kokoškovu s Srbijo ni uspelo to, kar mu je uspelo s Slovenijo, najbrž pa je vseeno postavil neke temelje, na katerih je Pešić uspešno gradil in žel uspehe. Pri nas ni uspelo niti Trifunoviču niti Sekuliću, pa čeprav imamo najbližji ekvivalent Jokiću – Luko Dončića. 

Tisto, kar je pri knjigi všečno, zanimivo in privlačno, je vsekakor dejstvo, da je Pešić v svojih zapisih neposreden in iskren. S kom se je sprl, kdo je len, kdo je iznajdljiv, kdo zna goljufat, kdo je zabaven in kdo je strogo profesionalen. Kako je on krmaril skozi vse to – pomočnike, lastnike in menedžerje oz. športne direktorje klubov, s kom vse je imel opravka, s kakšnimi pričakovanji in zahtevami, zakaj se je določeno poglavje zaključilo prej, še pred vrhuncem. Dejstvo, da so zapise s sicer kratkimi, ampak sporočilno močnimi izjavami dopolnili Divac, Stojaković, Bodiroga, Rodl, Alexis, Schrempf, Welp, Gasol in mnogi drugi velikani evropske košarke, ki so Pešiću neizmerno hvaležni, da so bili del njegove kariere.  

Pešićevi karieri v knjigi sledi še njegova (trenerska, košarkarska in nenazadnje življenjska) filozofija, ki ji pripade kar lep del knjige, ampak nam da vpogled v njegov način dela in razmišljanja. Na trenutke dolgočasno, na trenutke strokovno, ampak za vse tiste, ki jih košarka zanima – iz kateregakoli vidika že; vsekakor zanimivo branje. Predlagam ga tako staršem (perspektivnih) košarkarjev kot tudi slednjim – odrekanje, trening, odrekanje, trening oz. kot na neki točki zapiše Pešić – bistvo uspeha je ponavljanje. Torej, trening. Ni vse le talent, ampak je to zgolj začetek. In imeti dobrega trenerja, ne glede na to, ali je igralec na začetku svoje košarkarske poti, na točki prehoda med člane, pred vrhuncem ali na vrhuncu kariere, je odlična popotnica. In seznam igralcev, klubov in dosežkov Svetislava Pešića je občudovanja in spoštovanja vreden. Recept za uspeh? Ne, vsekakor pa smerokaz. 

Rating: 4 out of 5.

Pi-press Pirot, 2023 

Featured

U lancima

Kolegica (sem kar malo drzen s tem izrazom, a o tem kasneje) Nina Savčić mi je svoj (kratki) roman U lancima podarila, ko sva se poleti 2024 naključno srečala v Beogradu. Ninin spisek izobrazb in dosežkov ter tudi nagrad je dolg in sodeč po tem romanu, več kot zaslužen.

A zgodba se ne začne poleti 2024 v Beogradu, ko sem z otroki raziskoval srbsko prestolnico, ampak še leto prej, ko sva se z Nino po službeni dolžnosti spoznala v črnogorskem Sutomoru, kjer smo imeli delavnico komuniciranja v primeru nesreč. Torej – službena kolega. Drzno bi bilo reči, da sva pisateljska kolega, saj je njen jezik mnogo bolj dovršen, slog popolnoma drugačen in me pravzaprav ne čudi, da ima »za pasom« pester nabor dosežkov. 

Branje njenega romana – v slovenščino bi ga najbrž prevedli kot V verigah (mogoče bi bilo primerneje okovih?); sicer ni preprosto. Brez poglavij, zelo strnjeno in brez jasnih razlik med premim in spremnim govorom, z mešanjem resničnega in domišljijskega sveta oz. sveta kot posledice omamljenosti – od zdravil, alkohola ali drog, mogoče pa tudi vsega trojega. 

Neimenovani junak je zaposlen na spet neimenovanem, ampak zelo pomembnem ministrstvu. Glede na njegov odnos do dela in nadrejenih, pa tudi kolegov, je seveda cel čudež, da sploh še ima službo, kar seveda lahko razumemo tudi kot svojevrsten posmeh delavcem v srbski javni oz. državni upravi. Ima pa naš junak prav poseben dar in sicer nek prirojen občutek za domiselno, doživeto, po potrebi srce parajoče ali pač navdušujoče pisanje različnih govorov, posvetil in osmrtnic. (Malo sem se spomnil na Cvitkovičev Odgrobadogroba in sprva celo mislil, da zna zgodba zaviti v podobno smer.) V tem je tako dober, da mu je za službo pravzaprav vseeno in bralec se ne bo mogel znebiti občutka, da kar malo izziva, da bi ga odpustili, a se to ne zgodi. Odsotnostim, pijančevanju in pijanosti ter omamljenosti navkljub. Med branjem mi je bilo vse bolj jasno, zakaj mi je Nina v posvetilo zapisala »U nadi da če se zabaviti čitajuči …«. 

In po spletu naključij naš junak spozna Jeleno. Sprva se zdi, da nič kaj privlačno, a zanj domala vilinsko, angelsko oz. bajeslovno žensko, ki ima za njega prav posebno nalogo – želi, da napiše avtobiografijo človeka, ki je pred kratkim umrl in si to (tj. biografijo) zasluži. Ne dobro, že kar odlično plačano delo, ki ga junak sprejme – sicer bolj zato, da bi kar največ časa preživel z njo, a dogovor je dogovor. Tako izve nenavadno življenjsko (ali pač morda povsem izmišljeno) zgodbo t. i. Generala, osamljenega starca, v katerem je Jelena prepoznala očetovski lik, on v njej izgubljeno hči, šlo pa je za človeka, ki je bil brezpogojno zvest Titov služabnik in ki je sploh v odnosu do svoje družine storil veliko napak. Tudi to, da se je odrekel lastni hčeri, kar je seveda obžaloval. Vse je vestno zapisoval v dnevnike, ki jih je izročil Jeleni, oni pa – kot delovno gradivo, našemu junaku. Med stranmi se seveda utegne skrivati kakšna skrivnost …

Tudi glavni junak se seveda sooča s številnimi (družinskimi) travmami – nenavaden odnos med očetom in mamo, izgubljen odnos med njim in očetom ter odnos med njim in mamo, ki vas utegne pahniti v stanje hudega nelagodja, predvsem v fazo izpraševanja. Raznolike oblike nasilja, veliko bolečine, želje po nadvladi ter takšne in drugačne odvisnosti, nekaj malega poželenja in ljubezni, predvsem pa veliko trpljenja. Avtorica je, odlično izobražena na tem področju, v pripoved vnesla kar nekaj literarnih, glasbenih in filmskih referenc, predvsem pa spretno drži tempo in na koncu poskrbi za dokaj nepričakovan preobrat.

Vsekakor je treba priznati, da je naslov U lancima več kot odličen. Nekaterim okovi in verige prijajo, ker jim je všeč bolečina, ker jih to vzburja in jih mogoče privede celo do nekega višjega stanja, drugačnega in prav posebnega užitka. Skozi vse to se skozi pripoved glavnega junaka sprehodi – in seveda občuti; tudi bralec knjige. Če sodite med tiste, ki vam tovrstne prakse in navade niso všeč, boste pač prisiljeni malo razmišljati izven običajnih okvirjev. Vsekakor pa – če boste le imeli priložnost; poiščite knjigo in jo preberite. Upam si sicer reči, da si zasluži tudi slovenski prevod, a ne vem, če ga bo dočakala. 

Rating: 4 out of 5.

Arhipelag, 2021 

Featured

Pamtim to kao da je bilo danas

Naslov knjige oz. biografije, po katerem boste ljubitelji jugoslovanskega rocka nemudoma vedeli, o kom knjiga govori. Gre za uvodni stavek pripovedne pesmi z istim naslovom na prvencu Das ist Walter in kot uvod v eno najbolj znanih pesmi – Zenica Blues. 

Zabranjeno pušenje, ena najbolj znanih in zagotovo tudi poslušanih glasbenih zasedb iz tistega (osemdeseta 20. stoletja) časa. No, njihova poslušanost in priljubljenost tudi v zadnjih letih ni popustila. Nočete vedeti, kakšne cene dosegajo njihove vinilne plošče iz tistega obdobja. Nastali so dobesedno na ulicah in v kleteh Sarajeva ter v besedila prelili številne zgodbe z mestnih ulic, stanovanj, parkov, kleti in taksijev. Kljub punk koreninam so bili med začetniki novega primitivizma, ki so si ga potem lastili mnogi drugi, njihovo delo je bilo neločljivo povezano tudi s priljubljeno TV-oddajo Top lista nadrealista. Vse skupaj je občasno prekinil kakšen škandal, potem žal tudi vojna, zadnji dve desetletji pa tako ali drugače lahko spremljamo spor med nekoč glavnima akterjema – Sejom Sexonom in Neletom Karajlićem. In upam si trditi, da bo pekel skoraj zagotovo zmrznil in še kaj drugega za povrh, kot da bi videli tisto najboljšo postavo Zabranjenog pušenja še kdaj združeno na odru. In če se to zgodi, si bodo oder najbrž delili z Johnnyjem Štulićem in Videosexom. 

Knjigo Patim to kao da je bilo danas, ki je na nek način veliko več kot biografija Zabranjenog pušenja in Seja Sexona, sta skupaj pisala Boro Kontić in Sejo Sexon (s pravim imenom Davor Sučić). Boro Kontić je bil tisti, ki je leta 1979 začel z radijsko domislico, imenovano Top lista nadrealista, ki je bila pravzaprav kolaž glasbe, različnih efektov in arhivskih posnetkov, vse skupaj z dodatkom tipičnega sarajevskega humorja. No, za preboj je poskrbel Zlatko Arslanagić (njega poznate predvsem kot glavnega ustvarjalca v skupini Crvena jabuka), ki je Bori ponudil nekaj več konkretne in izvirne vsebine – prva je bila napad in zasedba Radia Sarajeva s strani članov Top liste nadrealista. 

Tako da ne skrbite – vse tisto, kar je kasneje počel Radio Ga-Ga, kar so in še vedno z jutranjim radijskim programom počnejo številne komercialne radijske postaje, je na nek način odkrivanje tople vode. Ekipa Top lista nadrealista je vse to in še kaj več, še kaj bolj drznega, predvsem pa izvirnega, počela na začetku osemdesetih. Seveda so imeli tudi oni odlične učitelje, predvsem pri Letečem cirkusu Montyja Pythona in na nek način tudi v stripovskem Alanu Fordu. Vedno znova stojim tudi za trditvijo, da Branko Đurić – Đuro (ki je bil nepogrešljiv del ekipe nadrealistov) v vseh oddajah in filmih, ki jih je produciral v zadnjih tridesetih letih, ni ponudil kaj bistveno novega, ampak predvsem izboljšane šale in prijeme Nadrealistov.

Zgodbi Top liste nadrealista (še vedno smo pri radijski različici) in Zabranjenog pušenja sta se odvijali takorekoč ena mimo druge. Nele Karajlić (s pravim imenom Nenad Janković) in Zena (s pravim Zenit Đozić) sta bila člana obeh nenavadnih sarajevskih kolektivov. Zabranjeno pušenje so bili tedaj – decembra 1980; čistokrvni punk band, ki je nastopal po kleteh, garažah, zakloniščih in pravzaprav vseh prostorih, ki bi jim danes težko rekli koncertno prizorišče. Bora Kontić je od prvega koncerta dalje verjel in bil prepričan, da gleda nekaj res velikega. Nekaj veliko večjega od Top liste nadrealista. 

A bilo je to zelo stresno obdobje po Titovi smrti, ko šale, sploh pa s političnim prizvokom, niso bile najboljše sprejete. Nadrealistom in Zabranjenom pušenju je na pomoč priskočil takrat eden najbolj znanih sarajevskih rockerjev Milić Vukašinović – Mića (Vatreni poljubac), v njegovem krogu sodelavcev pa je bil tudi Goran Bregović (njega najbrž ni potrebno posebej predstavljati?), ki je Pušenju kasneje občasno veliko pomagal ter Zoran Redžić (basist v skupini Bijelo dugme, njegov starejši brat je igral pri Indexih), lokacija pa klub Mažestik. Zabranjeno pušenje, ki so tedaj že ustvarjali veliko lastne glasbe – prvo besedilo, ki ga je napisal Sejo Sexon, je bilo Anarhija all over Bašćaršija s kultnim verzom »Sejo se danes super osjeća«, ki smo ga kasneje rahlo spremenjenega slišali tudi v filmu Outsider, za katerega je glasbo ustvarjal Saša Lošić, frontmen Plavog orkestra, še enega nesmrtnega sarajevskega benda; pa je tedaj že pripravljalo prvenec Das ist Walter. 

Mlajši boste ob omembi Das ist Walter najbrž pomislili na priljubljeno čevabdžinico, nekateri na pesem Dubioze Kolektiv Walter, starejši pa seveda na kultni film Valter brani Sarajevo z vsemi najpomembnejšimi jugoslovanskimi igralci tistega časa. Kdo je pravzaprav Valter? Narodni heroj Vladimir Perić – Valter ali … kot vidimo na koncu filma, mesto Sarajevo? No, kot zanimivost – lani sem si med pohajkovanjem po bivši skupni državi kupil strip Valter brani Sarajevo Ahmeta Muminovića in bil osupel nad podatkom, da so na Kitajskem (kjer so nad Valterjem navdušeni) prevod stripa natisnili v kar osmih milijonih izvodov!!! Za Kitajsko sicer drobiž glede na število prebivalcev, za nas pa …

In tu v knjigi Pamtim to kao da je bilo danas šele na sceno (ali med strani) stopi Sejo Sexon oziroma Davor Sučić. Sejo Sexon je bil glavni tekstopisec Zabranjenog pušenja in tisti, ki ste skupino začeli spremljati šele po razpadu bivše skupne države in po zaslugi uspešnice Možeš imat moje tijelo (z albuma FIldžan viška), boste morda presenečeni, da je bil Sejo sprva zgolj kitarist. Peti je začel šele potem, ko moral. Glavni pevec je bil dr. Nele Karajlić, izvrsten interpret in nastopač, poln norih domislic, kako še dodatno začiniti koncertni nastop, ki je bil praviloma vedno nekje na robu pogojno sprejemljivega.  

Zabranjeno pušenje so za čas rajnke SFRJ izdali le štiri polnokrvne albume – že omenjenega Das ist Walter (1984), Dok čekaš sabah sa šejtanom (1985), Pozdrav iz zemlje Safari (1987) in Male priče o velikoj ljubavi (1989). Štiri plošče, za katere upam trditi, da bi jih moral imeti v lasti vsak ljubitelj kvalitetne jugoslovanske glasbe. Slabih skladb takorekoč ni, mogoče so samo tiste malo manj znane. Boro in Sejo pa nas skozi knjigo poneseta skozi ustvarjanje vseh štirih plošč in posamezne zgodbe – od Selme do Fikrete, Selene do Šekija (morda niste vedeli, ampak Šeki Gayton, bobnar in taksist, je bil kasneje bobnar Sokolov in nekaj časa njihov manager), Ibre do gospođe Brams in seveda vse do Pišonje in Žuge (ki sta bila resnični osebi), Vratnika, FK Sarajevo in FK Željezničar, izvedeli boste, ali je baba Atif v resnici obstajal, potem je tu seveda nesmrtni Asim Ferhatović – Hase in tako naprej. 

Skozi vse to se prepletajo Nadrealisti, tudi njihov kasnejši prehod in uspeh na televiziji ter izdajanje kaset, pa afere – med najbolj slavnimi in zloglasnimi je seveda »Crko Maršal«, ves čas okoli skupine kot sateliti krožijo Milić Vukašinović, Elvis J. Kurtović, Goran Bregović, Đuro in njegova Bombaj štampa, pa Plavi orkestar in Crvena jabuka, za kratek čas Emir Kusturica, v duhu je tu pogosto Johnny Štulić (kot vzornik, zgled kreativnosti in pesnik z mestnega asfalta) in nemalokrat tudi Buldožer (predvsem z vidika nepredvidljivosti in kreativnosti), tudi mimo še enih slovenskih »enfant terrible«, Laibach, ne gre. Anekdote, mestoma zelo preproste razlage, cel pojem in kult novega primitivizma, kaj in zakaj se je dogajalo in zgodilo – skozi oči in pripoved takorekoč glavnega akterja. 

In seveda je potem prišla vojna … Sarajevo kot smo ga nekdaj poznali in si danes domišljamo, da je spet tako, je iz enoločnice bratstva in edinstva postalo kotel sovraštva in nestrpnosti. Naenkrat je postalo pomembno, kaj je kdo, vojna pa je pokazala tudi, kdo je kaj. In tako kot je Sejo Sexon s svojimi, takrat smo jim rekli zagrebški Zabranjeno pušenje, izdal ploščo Fildžan viška, je Nele Karajlič v Beogradu izdal Ja nisam odavle. Obe takorekoč povojni plošči, a močno zaznamovani z vojno in duhom starega Zabranjenog pušenja. Sam sem imel takrat priložnost v razmeroma kratkem obdobju videti obe zasedbi – Sejova me predvsem zaradi neprepričljivega glasu in glasbeno malce nenavadne podlage ni prepričala, Neletova v slabo napolnjeni Hali Tivoli toliko bolj – punk-rock, povezovalne domislice in šale ter glas oz. izvedba kot je treba. Brez nekega – oprostite izrazu, političnega sranja in obsojanja. 

Na tej točki, govorimo o koncu devetdesetih, so se zadeve med glavnima akterjema začele zaostrovati. In kot Sejo razloži v Pamtim to kao da je bilo danas, precej grobo, nespametno in – pa mi še enkrat oprostite, balkansko. Sejo Sexon kaj veliko sicer ne komentira, a pojasni dovolj, da bo tudi povsem neukemu bralcu postalo jasno, da je bil Nele Karajlić tisti, ki je šel čez mejo na področju spoštovanja oz. bolj kršenja avtorskih pravic. Dejstvo je, da Sejo ne oporeka plošči Ja nisam odavle, niti ne kasnejšemu delu pod imenom No Smoking Orchestra (kjer je sodeloval tudi Emir Kusturica) in žanru »unza-unza time«, ampak ima težave s tem, da je Nele pesmi (besedila, glasbo) in konec koncev celo ime skupine prodajal kot svoje. Prodajal. Seveda na ta račun tudi služil.

Sejo Sexon se v knjigi seveda loti tako medvojnega kot povojnega obdobja, iskanja prostora pod soncem, oživljenega in spremenjenega Zabranjenog pušenja, svoje vloge kot pevca in nastajanja novih plošč, kjer govorijo o novih temah, a skušajo ohraniti socialno angažiran in pripovedni duh osemdesetih. Ali jim uspeva? Presodite sami. Osebno mi je Fildžan viška povsem solidna plošča, tudi zadnja Karamba! (2022) ni napačna, izgubljati so me začeli pri Agent tajne sile (1997) in Bog vozi Mercedes (2001), tako da nekaterih plošč vmes nisem niti zaznal. Zdelo se mi je, da tokrat pa gre za odkrivanje oz. pogrevanje (lastne) tople vode in da nimajo kaj povedat, za nameček so bili takrat pri nas zelo aktivni Zaklonišče prepeva, ki so na trenutke zveneli kot slaba kopija kopije (sprva Riblje čorbe in kasneje Sejovega Zabranjenog pušenja).          

Sejo Sexon verjame v svoje delo in verjame v Zabranjeno pušenje. Poleg tega je delal tudi glasbo za gledališče in film ter seveda veliko nastopal. Iz knjige je jasno, da s ponosom gleda na vse, kar je v dobrih štirih desetletjih delovanja ustvaril in dosegel. Kanček obžalovanja morda, ker so šle nekatere stvari tako daleč in se tudi on sam zaveda, da tistega Zabranjenog pušenja iz osemdesetih ne bomo nikoli več videli in slišali. Skratka – če radi poslušate Zabranjeno pušenje in želite izvedeti še marsikaj več, je potem to knjiga o vas. 

In naj storim še en korak vstran. Pamtim to kao da je bilo danas je biografija. Edino kar v njej pogrešam, so pogledi in mnenja ostalih članov oz. ljudi, ki so (so)ustvarjali Zabranjeno pušenje, a po drugi strani knjiga ne nosi naslova npr. Avtorizirana biografija Zabranjenog pušenja. Nekaj več kot 300 strani. Diskografija in fotografije. V celoti je objavljenih nemalo besedil, ki so umeščena v sam kontekst pripovedi. Izvemo marsikaj, bodisi pozabljenega, zamolčanega ali celo skritega, mogoče nepojasnjenega. Nekaj časa nazaj sem pisal o avtorizirani biografiji skupine Niet in njenemu ustvarjalcu oz. piscu očital marsikaj – predvsem praznost. Pamtim to kao da je bilo danas pa poleg kopice znanega in manj znanega ponuja veliko vsebine. In je kot taka lahko tudi zgleden primer, kako napisati berljivo in zanimivo biografijo. 

Rating: 4 out of 5.

buybook, 2024   

Featured

Dobri ljudje, vešči nasilja

Na Luko Zorenča sem bil »opozorjen« že ob izidu njegove prve knjige Ris, izpoved bivšega pripadnika specialnih sil. Čeprav jo imam nekje na polici, sem jo preskočil oz. me čaka na branje in zagrizel v tole nadaljevanje …

Ali je bila odločitev prava in bi bilo morda vseeno boljše, da bi se z glavnim akterjem spoznal iz osnov, bom najbrž vedel, ko bom prebral Risa … Luka Zorenč se, poleg tega da je bivši »specialec«, specializiran za medicino, sicer zadnja leta ukvarja z izobraževanji in svetovanji ter drugimi pogodbenimi deli s področja taktičnih veščin, medicinske podpore in varnostnega svetovanja. Na prvi videz in tudi občutek – vojak. Čeprav to ni več. Ali se uporablja naziv pogodbenik, najemnik, plačanec ali kontraktor, zame so tovrstni ljudje vedno »mercenaries«, ta zanimiv izraz mi je ostal v spominu od mladih let. In kakorkoli me je na nek način navduševal, mi je šel obenem tudi vse bolj na živce. Pač, vojak. 

V Dobri ljudje, vešči nasilja, se v uvodnem poglavju spoprime s precej težko odločitvijo, zakaj želi zapustiti vojsko, tvegati, ampak zaživeti drugačno življenje. Pa čeprav mu je jasno, da bo težko počel nekaj v drugačnem, običajnem svetu, ker je pač vojak. In čeprav Risa nisem bral, si upam trditi, da je bil Luka Zorenč predan vojak. Sposoben, profesionalen, učeč in prilagodljiv, tudi glede na situacije, v katerih se je znašel. Najbrž tudi eden tistih, s katerim nočeš »češenj zobat« po nekaj pijačah in po vse bolj bučečem navalu testosterona. Jasno je, iz opisov vseh teh svojih pogodbenih poslov in dogodivščin, da obvlada stvari, o katerih predava, svetuje in izobražuje. Medicina, taktika, varovanje. Lepo je brati o stvareh, o katerih veš nekaj, ampak pravzaprav nič, od človeka, ki jih obvlada. Naj bo to v afriški savani oz. sredi ničesar, v kakšni evropski prestolnici, na vse bolj podivjanem vzhodu (Rusija in Ukrajina) in najbrž še kje. Obenem je človek, ki ga najprej sesuje smrt matere in nato še brata. Vse znanje in veščine tega sveta ti potem ne pomagajo, ko se moraš soočiti s takšno izgubo, ko se je treba soočiti s strtim srcem. 

Zakaj mi gre potem na živce? Ne morem reči, da zato, ker je vojak, čeprav priznam, da imam do vojakov pomisleke in da poznam nekaj neverjetno zoprnih posameznikov, ki so ali pa še vedno služijo domovini. (Ni nujno, da zgolj v uniformi Slovenske vojske.) Poznam tudi nekaj naravnost imenitnih ljudi iz vojaškega sveta, res pa z njimi težje sklepam neka tesnejša poznanstva. Drug svet. Svet, ki mi je zanimiv, a se v njem ne znajdem, ker nisem tak tip človeka. Biti obenem v »službi domovine«, varovati, pomagati, oskrbovati, svetovati in biti obenem tako poln sam sebe. Ne gresta mi skupaj ta človeška plat, skromnost in obenem kot pravijo »larger then life persona«. 

Mogoče je imel tudi Zorenč s tem težave, ko je iz nekega urejenega in vodenega vojaškega okolja prišel na eno prvih pogodbenih zadolžitev v afriško divjino, kjer je bilo treba nenehoma improvizirati, se prilagajati in se še vedno včasih ni zgodilo nič. Iz prebranega bi si upal reči, da se je prav tam soočil z lastno majhnostjo in odvisnostjo od marsičesa (pa ne govorim o kakšnih substancah, ampak takorekoč o osnovnih pogojih za življenje). Tam so mu vojaška strogost, disciplina in tudi trening pomagali, da je zdržal. Ni pa se tam počutil prav dobro ali čisto kot on sam. 

Za razliko tako od Rusije in Ukrajine, kamor je odšel tik pred izbruhom te še vedno divjajoče vojne oz. tik po začetku. Vojaški um ga tu ni pustil na cedilu, videl in razumel je, znal se je gibati, umikati in slediti varnostnim protokolom, nezaupanju in ves čas je imel vklopljen nek radar previdnosti. Prav iz teh dveh primerov se mi je zdelo tako zelo očitno, da bo za vedno ostal vojak.  

Tisto, kar je pri sami knjigi treba omeniti, je vsekakor resničnost oz. pristnost. Dejstvo je, da si laiki življenje teh nekih svetovalcev, taktikov ipd. predstavljamo čisto preveč filmsko. James Bond, Jason Bourne, Ethan Hunt in mnogi drugi posebni agenti, da »zlobcev« niti ne naštevam, so pustili svoj davek. Tako kot mnogi avanturisti, ki potujejo po svetu in kažejo vse turistične bisere, pozabljajo pa na bedo. Ruševine, razvaline, revščino in pomanjkanje osnovnih pogojev za življenje. Tudi tistega, kar noben film ne pokaže, Zorenč pa jasno razloži in zapiše, kako težko je dobiti tako delo. Ne glede na to, kakšen strokovnjak si. Da moraš kdaj kaj narediti tudi brez plačila in na lastne stroške. Pa niso to le izobraževanja, ampak tudi prevoz, bivanje in tako naprej. Veliko več trnja kot cvetov in zvezd. Življenje, kruto in pogosto neprijazno. 

No, v takih pogojih dela Luka Zorenč. Tako, lahko rečemo kar negotovo, Luka Zorenč živi. Ali pač vsaj je in je danes spet s trdim delom in predanostjo ter nenazadnje ljubeznijo do tega, kar počne, živi vseeno nekoliko bolj lahkotno. Zasluženo. 

Iskreno, niti predstavljati si ne znam, kako bi osebno zdržal v takih pogojih brez nekega vojaškega urjenja in sposobnosti odrekanja. Ker vsi smo lahko pametni, kako bi šli pomagat tja in tja ali pa nenazadnje, kako bi šli živet na samoten otok brez vsega, kar nam je danes postalo del vsakdana (npr. elektrika, tekoča voda, stranišče, topel tuš, internet, streha nad glavo – ne berite tega v vrstnem redu!), ampak najbrž več kot nekaj dni ne bi zdržal nihče od nas. Kako pravijo – cena miru je visoka? Najbrž drži, ne glede za to, za kakšen mir gre.  

Dobri ljudje, vešči nasilja ni knjiga za vsakogar. Področja, o katerih piše avtor, vas morajo vsaj malo zanimati, če so vam vsaj malce znana, toliko boljše in toliko bolj zanimivo. Če pa pričakujete vratolomne pregone po prestolnicah, visoko tehnološko opazovanje daleč od oči, izdaje na državnem vrhu, kovčke, polne denarja ali pa avanturistično preganjanje krivolovcev po afriških stepah in brezpotjih … no, tega ni. Ker tega pravzaprav ni. 

Rating: 4 out of 5.

Samozaložba, 2025

Featured

Hard land

Benedict Wells orihaja na seznam avtorjev, ki ne razočarajo. Po fantastičnem O koncu žalosti sem takorekoč na dah, predvsem pa z užitkom prebral še Hard land, pripoved o odraščanju v majhnem ameriškem mestu sredi osemdesetih. 

Hard land sicer nosi naslov po pesnitvi Williama Morrisa, ki je na nek način rdeča nit, ena od 49 velikih skrivnosti mesteca Grady, kjer se roman odvija. Kaj je bistvo, kaj je sporočilo Hard landa, kot ga morajo v eseju prepoznati in odkriti vrli najstniki v Gradyju? Morda boste prišli do spoznanja, da je enako, kot je tudi sporočilo romana Hard land, čeprav se osebno s tem ne strinjam. Wells je pač še enkrat izvrstno dokazal, kako lepo zna peljati zgodbo in jo tudi smiselno zaključiti. 

In če se je v O koncu žalosti osredotočil predvsem na odnose znotraj družine ter tragično smrt staršev in žalovanje, se v Hard land najbolj ukvarja s tegobami odraščanja. Sredina osemdesetih in neko majhno mestece me sicer najprej odpelje Stephenu Kingu naproti, moja najstniška hči je pomislila na priljubljeno serijo Stranger Things, sam sem najprej pomislil na še eno TV-serijo, in sicer Happy Days ter prišel do zaključka, da je v marsičem podobna filmu, ki je v osemdesetih kar pošteno pretresel to kulturo – Nazaj v prihodnost (Back to the Future), ki je tudi v sami knjigi kar nekajkrat izpostavljen. Najbrž si ni težko predstavljati, da je želel biti v osemdesetih marsikateri najstnik, sploh če je veljal za malo čudaka, piflarja oz. je bil potisnjen na rob, na neki točki postati tako »kul« kot Marty McFly. In pa še ena močna referenca, ki se mi je začela slikati šele ob koncu branja – John Green. Torej nič okultnega, tudi strašljivega ne, nič fantazijskega, pa čeprav – mar ni najstništvo po drugi strani vse to?

Hard land pripoveduje o letu življenja na začetku 15-letnega Sama, izobčenca. Ne le, da je v zadnjem poletju ostal brez prijatelja Stevieja, ki se je odselil, najhuje je to, da se je mamina bolezen (rak) vrnila, da zdravljenje ne poteka najboljše in Sam ve, da bosta na neki točki ostala sama z očetom. Njun odnos bi najlažje opisali tako, da ga ni. Ker ga ni. Starejša sestra Jane je odšla v Los Angeles, kjer je scenaristka uspešne TV-serije in je domov ni veliko, ali spet kar nič. In v stanju, ko se mamino stanje spet slabša, želita starša Sama poslati k teti Eileen v Kansas, kamor pa on niti pod razno ne želi, saj ve, da ga bosta tam trpinčila bratranca. Če že, potem je rajši trpinčen doma. V mestu Grady, v zvezni državi Missouri in ob jezeru Virgin, kjer bo moral v naslednjem šolskem letu profesorju Inspectorju (še en zabaven vzdevek in poklon)oddati esej o pesnitvi Hard land. V vsej zgodovini Gradyja je bil le en esej doslej ocenjen s petico, ali je to resnica ali urbana legenda oziroma povedano drugače, kdo, če sploh, je petico dobil; je tudi ena od 49 skrivnosti Gradyja. Sam se trudi z igranjem kitare, obožuje matematiko in mir največkrat najde na bližnjem pokopališču. (Dobesedno recept, da si prislužiš oznako čudaka).

Do spremembe pride, ko se Sam odloči, da se bo zaposlil v lokalnem, propadajočem in kmalu-se-zapirajočem kinu Metropolis. Prodajal bo karte, kokice, pijačo, čistil, menjaval filmske role na projektorju in tako naprej. Glede na pravzaprav porazen obisk kina veliko dela, kaj šele težkega, ne bo imel. Tam pa spozna trojico, ki bo njegov svet kaj kmalu obrnila na glavo – nepredvidljiva in neobrzdana Kirstie Andretti (hči lastnika kina), temnopolti Brandon James, v svoji družbi dobrodušni nogometaš z vzdevkom Hightower(namig: Policijska akademija) in pa Cameron Leithauser, sin nesramno bogatega očeta, ki pa v življenju ne želi hoditi po očetovih stopinjah, obenem je prikrit homoseksualec in tisti, ki se praviloma prvi pridruži Kirstiejenim še tako prismuknjenim ali divjim idejam. Velja omeniti še Chucka Bannisterja, lokalnega »bullyja«, katerega tarča zna biti seveda tudi Sam in pa priljubljeni lokal Larry, v katerem se zbirajo vsi, ki jim je to dovoljeno.  

Sama, čeprav sprva iz te starejše in izoblikovane druščine izpade, počasi začnejo vendarle spuščati medse, tudi skozi vrsto nepredvidljivih iniciacijskih obredov, ponočevanj in popivanj ter recimo tipičnega najstniškega druženja. Delamo, se zabavamo, se vozimo do neke točke, se zabavamo vmes in tam ter tako iz dneva v dan, od jutra do noči. Samu dejansko v vsem tem času uspe pozabiti na vse hujše mamine zdravstvene težave, predvsem pa vse bolj spoznava, kdo je on sam, seveda se vmes uspe tudi zaljubiti v Kirstie, pa čeprav je jasno, da bo šlo za nesrečno ali neuresničljivo ljubezen in tke prijateljske vezi z vsemi tremi. 

Zgodba pripovedno spretno pluje po valovih in trči v visok val na Samov 16. rojstni dan ter se na tej točki tudi zlomi s smrtjo njegove mame. Neizmerna sreča in ponos se v trenutku spremenita v veliko izgubo, globoko žalost. A Wells ne zapade v neko ceneno ali predvidljivo patetiko, ampak zgodbo spretno pelje naprej. Če celo zgodbo primerjam s čudovito, a krhko pajčevino, v katero se je tokrat zaletel besen vihar, uspe avtor spretno potegniti niti skupaj in plesti naprej. Odlično razvija like, njihove medsebojne odnose, soočanja s težkimi vprašanji – naj bo to smrt, spolna usmerjenost, zlorabe, nadaljevanje šolanja ali kaj drugega podobno perečega; spremembami, vse skupaj pa nadgradi še z odlično debato med Samom, ki je v tistem obdobju precej na dnu in Inspectorjem (profesorjem, pri katerem oddajajo seminar o pesnitvi Hard land). 

Hard land je roman o odraščanju. Prijateljstvu, ljubezni, družini, skrivnostih. Predvsem pa je to roman o spopadanju z odraščanjem in izzivi, ki te čakajo, ko enkrat prideš do točke, ko moraš postati (še) bolj samostojen, odgovoren in se moraš odločiti. Včasih pravilno, včasih napačno, ampak vedno ti. Že res, da se zgodba odvija v ZDA, sredi osemdesetih (ni mobilnih telefonov in družbenih omrežij), ampak težko bi rekel, da je z vidika najstnikov neaktualna ali celo nezanimiva. Ne, ker vprašanja in dvomi, s katerimi se spopadajo Sam in prijatelji v Gradyju, so generacijska vprašanja. Kaj, kako, s kom, kam … naprej. Hard land seveda ne more ponuditi odgovorov, pokaže pa način, idejo, kako se spopasti s temi vprašanji. 

Rating: 5 out of 5.

2022, Cankarjeva založba  

Featured

Nikar tako resno

Po kar dveh biografijah Luke Dončića je v moje roke prišla še biografija njegovega NBA sotrpina in (menda) velikega prijatelja, Nikole Jokića, s pomenljivim naslovom Nikar tako resno. 

Nikar tako resno je seveda prevod slavne Jokerjeve (ne Jokića kot Jokerja, ampak stripovskega Jokerja iz serije o Batmanu) izjave »Why so serious?«, Nikolo Jokića pa v NBA (in širše) poznajo po vzdevku Joker. Pa ne zato, ker bi bil psihopatski morilec, ampak predvsem zato, ker je velik šaljivec. In ker mu na nek način ta stavek zelo pritiče (čeprav kot razberemo iz knjige, po drugi strani spet ne) – Jokić na košarko gleda predvsem kot na službo, v življenju so sploh zanj druge stvari mnogo bolj pomembne. Družina, konji, mir. 

Tudi Dončićevih biografij niso pisali Slovenci – ena je delo španskega, druga pa ameriškega novinarja in podobno velja tudi za Jokića, saj je Nikar tako resno delo ameriškega novinarja Mikea Singerja, ki je Jokića spremljal predvsem kot novinar Denver Posta. Tudi to biografijo težko opišem kot popolno, je pa vsekakor mnogo bolj zabavno in zanimivo branje kot obe Dončićevi. Morda Jokić manj skriva in je mnogo bolj odprt ali pa se je Singer zadeve pač lotil drugače. Upam si trditi, da oboje. 

Nikola Jokić je bržčas eden največjih fenomenov v svetu košarke 21. stoletja. Sam košarko spremljam takorekoč celo življenje, odraščal sem s fantastično jugoslovansko košarko poznih osemdesetih in prve polovice devetdesetih, Jordanom in Magicem, razumem neke značilnosti in se držim za glavo ob razvoju košarke, ki je vse manj podobna košarki. Za marsikaterega igralca, ki ga kujejo v zvezde, znam predvidet, da morda ne bo tako zelo dober in da gre pač za brezsramen ameriški šov. Obstajajo seveda igralci, ki presenetijo. In če smo za Luko Dončića po košarki in zrelosti, ki jo je kazal v zahtevnih evropskih razmerah, vedeli, da mu bo uspelo – in se je zdaj znašel na točki, ko bo moral spremeniti marsikaj, da ne bo prehitro utonil v pozabo oz. se znašel v kakšnih zasmehovanih kategorijah, Nikoli Jokiću posebej bleščeče kariere, sploh pa ne v NBA, ni napovedal nihče. 

V svetu hitrosti, agresivnosti, skočnosti in spektakla, se je on izkazal in postal zvezda zaradi neizmerne košarkarske inteligence, ki jo ima. Upam si trditi, da bi bil sijajni Litovec Arvydas Sabonis na tem nivoju, če bi šel v ZDA deset let prej in ko so ga kolena še ubogala (pa že tako je ob zaključku svoje kariere, vsem poškodbam navkljub, pokazal, dokazal kako odličen igralec je). Vlade Divac je bil podoben tip igralca. Trije Evropejci, torej. V Sloveniji smo imeli dva igralca s tem potencialom – Matjaža Smodiša in Erazma Lorbka. Oba sta zaznamovala evropsko košarko, predvsem pa so oba zaznamovale poškodbe. Žal. V NBA nista odšla, čeprav se je Lorbek v zatonu kariere trudil prepričati kakšen klub, a so kronične poškodbe naredile svoje. 

Košarka je danes pač nekaj drugega. Bodisi neskočni meti izza črte za tri točke (ali pa s sredine igrišča, če je priložnost) ali pač prodori pod koš, z grobo silo in močjo ter zabijanja. Metov s polsredine, kombinatorike, domiselnosti, nekih iskric genialnosti … ni več. In v teh časih se je pojavil nek Nikola Jokić. Celo v drugem izboru nabora izbran pozno. Debelušen, na prvi pogled len, nezainteresiran za trening, taktiko in košarko kot tako. Visok, v nekih drugih časih bi bil pač klasičen center. Z neverjetnim pregledom na igro, odličnim delom nog, branjem in razumevanjem igre, podajami največjih mojstrov, ki ga ni strah igrati pod košem ena na ena, vreči iz polrazdalje (kot so to v »mojih« časih počeli recimo Kareem-Abdul Jabbar, Patrick Ewing, pa David Robinson, Hakeem Olajuwon, potem tudi Tim Duncan, pa seveda omenjenaSabonis in Divac, ne gre pozabiti niti Nemca Nowitzkega ipd.) ali se potegniti za danes čisto običajno črto (7,25 metra v NBA, v Evropi pa pol metra bližje) meta za tri točke in zadeti. Igralec, ki lahko igra in gara celo tekmo ali pa se na neki točki preprosto usede na klop, ker ne vidi več smisla – bodisi, ker njegova ekipa preveč izgublja ali zmaguje. Igralec, ki je doslej dvakrat osvojil naziv najboljšega v ligi (MVP) in bi ga najbrž lahko še kdaj (in ga najbrž tudi bo) in ki je osvojil tudi naslov prvaka lige NBA. Igralec, ki je klub neki navidezni neperspektivnosti postal temelj uspeha kluba Denver Nuggets.      

Jokićev razvoj, osebni in košarkarski, knjiga Nikar tako resno, opisuje zelo dobro. Tudi zato, ker se je avtor odločil iti v Srbijo, v Jokićev rodni Sombor, njegovo oazo miru, spoznati družino Jokić (predvsem brata Nemanjo in Strahinjo), trenerje in soigralce, z njimi jesti, se zabavati in popivati. Jokić tega ne skriva. Kot izvemo, so bili tudi številni njegovi soigralci in trenerji oz. vodstvo kluba nemalokrat žrtve »nekega srbskega žganja – rakije«. Predvsem pa je Singer tako lahko opazoval Jokića v domačem okolju in med ljudmi, ki ga poznajo. Ki so ga videli jokati in se veseliti, obupati nad vsem in ki so ga iskali, ko bi moral biti na treningu, on pa je delal v konjskem hlevu ali bil na konjskih dirkah. Konji, ja … za mnoge najbolj terapevtske živali, za Nikolo spremljevalci od malih nog in bržčas tisto nekaj, s čimer se bo ukvarjal, ko se bo na neki točki naveličal košarke in bleščečih luči Amerike. Izvedeli boste, kako in zakaj je razvijal svojo tehniko, koga je občudoval in kako zelo mu je do košarke mar, pa čeprav pogosto daje občutek, da mu je to zadnja skrb na svetu. (Zato tisti uvodni stavek, da mu fraza Nikar tako resno zelo ali pa čisto nič ne pritiče).

Singer dobro opisuje potek Jokićeve kariere – tako od Mege (in menedžerja Miška Ražnatovića, kjer se dotakne tudi očitkov, da Ražnatović ne skrbi za košarko, ampak predvsem razvija košarkarje, ki jih bo lahko prodal), srbske reprezentance, predvsem vpliva obeh bratov na njegov razvoj in poslovno plat njegove kariere ter potem prek NBA nabora in vse do kariere pri Denver Nuggetsih, ki je bila polna padcev, padcev, padcev in vzponov. Seveda, ni bilo lahko. Ničkoliko menjav in sprememb (na neki točki so imeli možnost, da v klub pripeljejo aktualnega MVP-ja in trenutnega finalista, Shaija Gilgeousa Alexandra ali pa celo Luko Dončića), velikih povratkov in nesrečnih porazov ter seveda vse do krone, naslova prvakov lige NBA. Nikola Jokić, Jamal Murray, Aaron Gordon, trener Mike Malone (ki so ga letos tik pred konec sezone odslovili) in mnogi drugi igralci ter predvsem ogromno ljudi iz ozadje (in lepo je, ko vidiš, kako zelo nekdo ceni vse tiste ljudi zadaj, ki skrbijo, da on lahko trenira in oz. igra), ki so prispevali svoj košček v mozaik uspeha in bili del Jokićeve igralske genialnosti. Tu so zabavne anekdote, šale, nepredvideni dogodki, obup in nepopisna sreča. 

In predvsem tu se mi zdi bistvena razlika med Dončićem in Jokićem. Nobenemu ne moremo očitati izredne košarkarske inteligence, sposobnosti igrivosti in razumevanja košarke, a na to gledata drugače. Za Jokića je to služba, za Luko pa življenje, zato je s tem mnogo bolj obremenjen, več razmišlja in ima tudi zato več težav. Nikola vlaga v konje, Luka pa v avte. Nihče od njiju se ne znajde v okolju, ko je košarka zgolj šov (npr. All Stars tekma, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta s svojo genialnostjo ustvarjena tudi za tja), nima pa ta šov nekega pravega tekmovalnega naboja. Izgubljati ne mara nihče od njiju. Oba rada dobro jesta in pijeta (čeprav Luka tega javno ne bo priznal) in jima blišč in slava ne pomenita veliko, je pa Luka s tem spet mnogo bolj obremenjen kot Nikola. Sta prijatelja? Iz knjige je to težko razbrati. Vsekakor so »Jugoslovani« tudi v ligi NBA povezani, se družijo in zabavajo, drug drugemu pomagajo (morda je Vlatko Čančar, zaenkrat še član Nuggetsov, v knjigi bolj in večkrat izpostavljen kot Dončić, Dragića pa takorekoč ni) in si stojijo ob strani. Vseeno pa se mi zdi, da so vsaj med Luko in Nikolo neke zelo očitne razlike, iz kakšnega okolja prihajata in kako gledata na življenje, tako da si upam trditi, da je med njima vsekakor več kemije na igrišču kot pa izven njega. 

Singer ne »ubija« s statistiko kot je to pri Luki počel MacMahon in ravno tako občasno skače sem ter tja, za kakšno poglavje se zdi, da je vrženo notri »kot nevihta sredi jasnega dneva«, a se knjiga vsekakor odlično bere. Več je zanimivih zgodb, doživetih opisov in izpovedi, opažanj in prvoosebnih opažanj kot pa golega citiranja in navajanja. Predvsem pa je Nikar tako resno jasen in zgovoren dokaz, da ti lahko uspe, če verjameš vase in v svoje sposobnosti. Ostaneš prizemljen in skromen. Osebnostno se zdi, da je Jokić bolj podoben Dragiću kot Dončiću, ne glede na vse pa absoluten košarkarski unikum. Nikola Jokić se še ni pozabil igrati košarke, to pa predvsem zato, ker je zanj to zgolj in predvsem igra.

Rating: 4 out of 5.

Beletrina, 2025 

Featured

Knjigica

Zakaj pomanjševalnica? Ali ni Ternovšek Aljoša in ne Peter? In zakaj ima na naslovnici čudne modrikasto sive lase, da je videti kot kakšen grški filozof? Ta in druga vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem v roke dobil Knjigico.

Priznanje – ne vem veliko o gledališču. Žal ga tudi obiskujem preredko in ko sem se prebijal čez Knjigico, sem bil posledično izgubljen v gledališki latovščini oz. morda še bolje rečeno v latovščini gledaliških kritikov in poznavalcev. 

Hitro mi je postalo jasno, kaj in kako. Peter Ternovšek je oče Aljoše Ternovška, takorekoč legenda mariborske Drame, čislan gledališki igralec s številnimi nagradami, med drugim tudi Borštnikovim prstanom, ena tistih ključnih, da ne rečem monumentalnih vlog pa je bila monodrama Sokratov zagovor, s katero je proslavil 40 let svojega delovanja na gledaliških odrih. 

Tak človek si vsekakor zasluži kaj več kot »knjigico«, a po drugi strani ga Knjigica slika v pristni luči. Skromen, delaven in eden tistih, ki ni rinil v ospredje, kaj šele pod slepeče luči slave. Hudomušno se opiše v Klicajčkihin Zakajčkih ter Vprašajčkih, predvsem svojo bogato gledališko (in še kakšno stran) pot pa v Teatrčkih. Avtor se nato posveti Sokratovemu zagovoru in z nami deli misli, ki so se mu po glavi podile ob pripravi govorov za prejem Borštnikovega prstana in Glazerjeve nagrade. 

Potem pride pa del, kjer bi potreboval nek gledališko-laični slovar. Zapisi Vasje Predana, Blaža Lukana in Petre Vidali so tako specifični, sicer polni spoštovanja, celo občudovanja in naklonjenosti, a vseeno na nek način hermetični, nedostopni in celo nerazumljivi. Tista prej omenjena skromnost glavnega junaka »knjigice« zbledi in vsaj po mojem mnenju, ta tri besedila vse prej zapisano zabrišejo in razvrednotijo. Mogoče sem pa samo jaz … Vse skupaj »reši« Vinko Moderndorfer z zaključnim zapisom, spet vezanim na podelitev Borštnikovega prstana – ljudsko, razumljivo, človeško, spoštljivo. Lepo.

In kot sem zapisal uvodoma – ne hodim v gledališče in ko že grem, mi je pomembno, da od predstave nekaj odnesem, da v meni prebudi neka čustva. Zgodi se mi – in podobno velja tudi za kakšen koncert, sploh resne glasbe (ta izraz resna glasba mi je sicer precej odbijajoč), da kje slišim kritiko, preberem recenzijo in se sprašujem, če sem res tako neumen, da nimam pojma, o čem ljudje (tj. profesionalni gledališki/glasbeni/filmski kritiki) govorijo. Včasih se celo vprašam, če sem bil na istem dogodku? Ali to potem pomeni, da so nekatere zvrsti kulture namenjene nadpovprečno inteligentnim, visoko izobraženim in pogosto bogatim? In to troje se ne dopolnjuje, pogosto celo izključuje. Denar ti lahko kupi marsikaj, okusa in občutka pa še vedno ne. Ali ga imaš ali pa ne? In ni pomembno, ali daš za vstopnico za nek dogodek 5, 50 ali pa 500 evrov. Bodo vsi enako uživali na vseh dogodkih? In seveda se potem čudijo, da so sedeži na dogodkih prazni? Da gredo (gremo) ljudje, tisti običajni, ki kljub vsemu ločimo seme od plev, pač uživat v nečem bolj »našem«. Saj vsi vemo, da je (slovenska) kultura razdeljena in temu smo priče vsak dan. 

Malo me je zaneslo. Ker vse to nima veze s Knjigico Petra Ternovška. Knjigica je prijetno in zanimivo branje, ima všečen format, drugačno zasnovo in izstopajoče oblikovanje. Vsebinsko kratko in zgoščeno pove veliko o še večjem igralcu. Knjigica je bogata kariera Petra Ternovška in lep poklon enemu največjih dramskih igralcev zadnjih desetletij. 

Rating: 4 out of 5.

Pivec, 2024      

Featured

Smrt v rezidenci

Drug roman Karmen Petric (po lanskoletnem ljubezenskem Prste stran) je bil zame precejšnje presenečenje. Smrt v rezidenci je namreč prvovrstna kriminalka, ki sprva deluje skoraj klišejsko, a se iz strani v stran razvije in te le izjemoma spusti iz oprijema. 

Pisanje kriminalk je zahtevno. Najbrž podobno zahtevno kot pisanje ljubezenskega romana – oba z določenimi žanrskimi posebnostmi in značilnostmi, pa tudi omejitvami in pravili. In tudi v Sloveniji smo videli primere, ko sicer odličen avtor (ali avtorica), za katerega veš, da obvlada jezik, zgradbo, zgodbe, v nekem žanru pač spodrsne. Primer, na katerega pomislim, je recimo Agata Tomažič in njen Čmrljev žleb. 

Priznam, da sem bil tudi pri Smrti v rezidenci malce rezerviran. Kriminalke so mi vseeno najljubši žanr in vem, da kar vsaka ni dobra ter da je pomembno tudi, v katero smer zaviješ. Avtorica se je poslužila zanimivega izhodišča – delavnica pisanja kriminalk s priznanim avtorjem tega žanra. Na delavnici so zbrani bolj ali manj zanimivi udeleženci, tu je seveda še vse podporno osebje, sam objekt (ki je v slabem stanju) in seveda – smrt. Smrt glavne zvezde, takorekoč gostitelja, pisatelja Vatroslava Lazarevića. Prva asociacija? Priljubljena namizna igra Cluedo. Poleg bralcev, ki bodo sklepali in povezovali, izločali ter razmišljali, je tisti glavni policist Danilo Toporišič. Razen tega, kje je umrl, ni znano nič. Črna packa v njegovi zgledni karieri je povezana – kako presenetljivo; prav z Lazarevićem oz. njegovo hčerko Heleno, ki je izginila pred sedemnajstimi leti. Niso je našli, ne žive, ne mrtve in tisto prvo vprašanje, ki bo bralca spremljalo ves čas – kdo je pravzaprav v središču?

No, naj vam izdam, da je v središču Krog. (To zveni bolj filozofsko kot sem mislil, saj so ponavadi krogi tisti, ki imajo središča in ne obratno) Krog je kriminalna združba, ki se ukvarja s prodajo embalaže in s preprodajo marsičesa belega. Precej skrivnostno vodena kriminalna združba, ki izvira iz BiH in za katero Toporišič pravzaprav ne ve, njeno vlogo in početja pa spremljamo skozi stransko pripoved Natali Vuga, tistega usodnega poletja 2008, ko je izginila Helena Lazarević, ko je izginila Natalijina najboljša prijateljica Sabina in ko je nenazadnje izginila tudi Natali. 

Natali Vuga je med osumljenimi umora v rezidenci. K njej se vrnemo kasneje. Drugi sodleujoči, potencialni pisci kriminalnih uspešnic, so Jonatan Miškovič, radijski voditelj, ki rad veliko govori in malo pove, zelo rad pa tudi povleče kaj belega. Ajša Manevska je obogatela s kriptovalutami, sicer pa mati Isaka, Natalijenega vrstnika, ki je bil poleg v noči, ko je izginila Helena. Nadica Kavka je starejša gospa, z vijolično pobarvanimi lasmi in precej nadležna starka, a velika Lazarevićeva oboževalka, ki ustvarja t.i. »fan-fiction«. Rahman Ilić je tiha voda te nenavadne združbe. Silvester, katerega priimek dolgo časa ostaja neznanka, na kar pa bralec sprva sploh ni pozoren, je kljub obilni postavi izredno samozavesten in načitan človek. In še Flavia Rosa, ali pač Natali Vuga, uradno publicistka, ki želi biti avtorica in je tihi motor v ozadju tega nenavadnega dogodka. No, pa še oskrbnica, gospa Cvetana, kuharica Irma in pa recimo mu hišnik oz. dečko za vse, Mičo. Tudi ta z nenavadno povezavo z ostalimi in črno packo v kartoteki. Seveda se vsaj na prvi pogled zdi, da ti ljudje drugače kot po zanimanju za pisanje ne sodijo skupaj in da so zbrani resnično po naključju in glede na svoje prijave na delavnico, a temu ni tako. Saj veste, Krog. Kdo je s kom in kdo bi koga se lahko sprašujete ves čas in se tudi boste. Čigav alibi so pisateljeve solze preveč otopile?

Njena izpostavljena vloga – v bistvu se že na prvih straneh razkrije, da gre za isto Natali, ki je leta 2008 zašla v težave in izginila in to Natali zdaj, ki se pisateljem in ostalim uradnim osebam izdaja kot Flavia Rosa. Ključno pri vsem skupaj je, kdo in kako je umoril Lazarevića. Tisto, kar Toporišiča še malo bolj žre, pa seveda vprašanje, ali je ta umor kakorkoli povezan z izginotjem njegove hčerke Helene.    

Časa, preden bo moral osumljence brezpogojno izpustiti, ima Toporišič natanko 48 ur. Veliko in malo. Sploh, če se ti razkritja sesuvajo vase in se na neki točki znajdeš v začaranem krogu slepih ulic in nisi nič bližje rešitvi. Sprva sem se bal, da bo šlo vse skupaj preveč v smer Christiejeve ali Demšarja, ampak ne. Daleč je tudi od Goloba ali recimo Nesboja, če naštejem zadnje čase najbolj znane in izpostavljene. Pravzaprav je Karmen Petric uspelo ustvariti zanimiv hibrid, moderen »krimič« s popolno kombinacijo številnih stereotipnih žanrskih elementov, ki pa funkcionirajo do popolnosti. Zaman boste iskali pretirano okrutnost, strokovnost (z izjemo kriminalističnega dela, ki je opisano natančno in zanimivo) ali kakršenkoli balast, kar knjigo dela tako zelo napeto in berljivo. 

In seveda veste, da vam konca ne bom izdal. Ali Toporišič odkrije morilca Lazarevića in kaj se je zgodilo s Heleno? Da in ne. Ali se razkrije resnična vloga Natalie Vuga? Da. Pa Krog? Izvedeli boste marsikaj, kar bi lahko prenesli tudi na resnično stanje v naši družbi. In tisto najboljše? Glede na presenetljiv končni preobrat in zanimivo razkritje ter zaključek, menim, da lahko pričakujemo nadaljevanje. Ker ne, na vse ne dobimo odgovorov, a je tudi to izpeljano na zelo prefinjen (da ne rečem kar mojstrski) način, ko si rečeš samo »Hočem še.« In če bo Karmen Petric nadaljevala v tem tempu, potem imamo dejansko novo literarno zvezdo in naj sije čim dlje.

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2025

Featured

Drvo

Priče o pjesmam piše na spodnjem robu zanimive naslovnice. Čigave zgodbe in o katerih pesmih? Zgodbe 26-ih ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih področij ustvarjanja, ki so jih tako ali drugače navdahnile pesmi enega največjih pesnikov tega področja, Zlatana Stipišića, bolj znanega kot Gibonni. 

Na knjigo me je – kot še na kaj drugega zanimivega lansko leto; opozoril Zoran Predin, ki je edini Slovenec, ki je prispeval zapis v knjigi Drvo, kar me na nek način ne preseneča. Malo je tovrstnih pripovedovalcev zgodb, v podobnem pripovednem slogu, za katere lahko rečemo, da so sorodni Gibonniju. Seveda mi na pamet pade le še Vlado Kreslin, a je njegova pripovedna lirika nekoliko drugačna, morda pisateljsko najbolj izpopolnjen, ki zna imenitno ubesediti pogosto skrita čustva – Esad Babačić, če bi bil bolj izpostavljen, bi lahko bil zanimiv tudi Andrej Guček, Tomaža Pengova pa žal ni več med nami. Kot tudi ne Đorđa Balaševića in pa Arsena Dedića ter seveda Oliverja Dragojevića, za katere bi si upal trditi, da so na Gibonnija močno vplivali in bi zagotovo lahko zapisali marsikatero zanimivo zgodbo. 

Gibonnijeva zgodba (je in ni) in obenem naslovna zgodba zbirke, je njegova »zadnja« (morda bi moral zapisati aktualna) pesem Drvo. Epska pesnitev, o kateri ne želim izgubljati besed. Poslušajte jo enkrat, dvakrat, petkrat, desetkrat in potem jo še poslušajte. Tisto posebno pri Gibonniju – in tu lahko vlečem vzporednice tako z Balaševićem kot tudi z drugimi prej naštetimi slovenskimi avtorji; je dejstvo, da vsakič odkriješ nekaj novega. Nov verz, nov pomen, novo obzorje. In dejstvo, da pesmi, ki so stare po deset, dvajset, trideset let, še vedno »stojijo« in bodo tudi obstale. In če omenjam Balaševića – Drvo lahko postavim ob bok Jednom su sadili lipu. 

Zaključni Balaševićev verz »Ko nije drvo razumeo prvo pa tek onda sadio / Taj nije ništa uradio / I shvatiće, kad-tad, da ne zna šta je hlad« in Gibonnijev »Drvo u tišini šume / jer me šume sve razume / mogu biti to što jesam / zabludama svojim tesan / živo drvo ispod kore / čekam da me ruke stvore.« Poezija, pa recite, kar hočete. 

Morda bi moral vse skupaj zapisati kot mojo zgodbo, a bi s tem delal krivico drugim avtorjem. Z Gibonnijem sem se podrobneje spoznal med svojim službovanjem na založbi Dallas pred dvajsetimi leti, čeprav priznam, da z njim pravzaprav nisem delal. Bil je, upravičeno, kronski dragulj založbe, zanj je skrbela najbolj izkušena sodelavka (ki z njim sodeluje še danes) in ostali smo zgolj pomagali, če je bilo treba. V tem obdobju sem bil najbrž na njegovem edinem koncertu doslej, in sicer v dvorani Predjamskega gradu v Postojni. Majhno prizorišče, temu smo takrat rekli »intimno ozračjuo«, niti spomnim se ne, kako in zakaj je tisti koncert bil, bil sem pa vesel, da sem imel priložnost Gibonnija v akciji videti prav na takem koncertu. Brez zvezdniške spremljevalne zasedbe (to je bilo še vedno obdobje, po mojem mnenju njegove najboljše plošče Mirakul), brez gostov in showa, ampak – za Gibonnija to ni bilo pomembno. On je dal vsak atom energije, vsak gram svoje duše in sebe v ta koncert. Ni se obnašal prav nič drugače kot če bi nas bilo tam tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč. On je bil preprosto Gibonni. Takrat sem tudi videl, kako težko je držati linijo med patetičnim in iskreno čustvenim – ampak on to zmore in zna. Z vidika poslušalca koncerta sem se podobno počutil le še na koncertih Parnog valjka sredi devetdesetih, ko so promovirali svoj sloviti akustični album Live in ZeKaEm in je občinstvo pelo namesto njih, Aki in fantje pa so uživali v energiji občinstva. Za glasbenika na odru je to najbrž nekaj najlepšega – dajati in prejemati z enako silovitostjo, čutnostjo in iskrenostjo. In priznam, da po tistem nisem imel več nobene posebne potrebe videti Gibonnija na kakšnem večjem koncertu, tisto takrat je bilo takorekoč najbližje popolnosti. In ja, ni nemogoče, da bi kakšen drug koncert, v drugem okolju, prinesel neko razočaranje, ko bi koncerte primerjal. Vedno pač obstaja »tisti« koncert, »tisto« doživetje, prek katerega ne gre. 

Moja zgodba z Gibonnijem ima tudi svojo predzgodbo, ki sega trideset let nazaj. In priznam, med prebiranjem knjige Drvo in vzporednem poslušanju njegove glasbe (enako počnem tudi zdaj) so se prebudili številni potlačeni spomini in ena – kot bi rekel Đole »sve su prave ljubavi tužne«; nesrečna ljubezen. Nekega dne bo to zgodba, kriva pa je Cesarica. Saj veste, tista, ki je rešila in oživila kariero Oliverja Dragojevića, napisal pa jo je Gibonni. »Svitlo nek joj ljubi lice / Lipo ka u cesarice / Kad je ja ne mogu jubiti.«

Knjiga Drvo prinaša 26 zgodb (in pesmi) in nemogoče je reči, da so vse enako dobre, odlične in čudovite. Niso. Vseeno bo vsak, ki spremlja recimo bivšo jugoslovansko literaturo, drugače bral besedila Julijane Matanović, Magdalene Blažević, Miljenka Jergovića, Anđela Jurkasa, Kristiana Novaka, Marine Vujčić in nenazadnje Zorana Predina kot pa nekaterih drugih. Pogrešam eno ime, pogrešam Damirja Urbana, Gibonnijevega vrstnika. Pesnika, interpreta, pisatelja, ki – čeprav popolnoma drugače in tudi v drugačnem žanru, podobno, da ne rečem enako in z enako pristnostjo; razdaja sebe skozi verze in pripovedi. Potrebujete dokaz? Poiščite živo izvedbo pesmi Posoljeni zrak i razlivena tinta teh dveh vrhunskih interpretov in vedeli boste, zakaj bi moral tudi Damir kaj napisati za to knjigo. 

Nekatere sodelujoče v knjigi Drvo so Gibonnijeve pesmi navdahnile, da so napisali svoje. Kakšen zapis je zelo esejističen. Potem so tisti, za katere se zdi, da so bili kar preveč obremenjeni s tem, kako vključiti pač neko pesem in se morda kar preveč vrtijo okrog nje. In potem so takšni, kjer pravzaprav dolgo ne veš, kje sploh je povezava, mogoče vse do zadnjega stavka ali pa do popolnega trenutka, ko bereš in poslušaš, slišiš ter razumeš. Iskreno, to je umetnost. Ničkoliko pesmi me je osebno navdušilo, navdahnilo, ampak – napisati zgodbo? 

Katere so tiste, ki so name pustile res globok vtis? Marino del mare Korane Svilar (navdahnjena s Cesarico), Lažu fotografije (istoimenske pesmi) Kristijana Vujičića, Don’t give up, sister Iva Anića (navdahnjena s pesmijo Anđeo u tebi), Činim pravu stvar – ne spominjem te ja … Julijane Matanović, Jastuk viška Marine Vujčić (navdih: pesem Nisi više moja bol), pa »Budalice, mene ne trebaš ničim kupovat« Ivana Bečkovića (za navdih sta mu služili tako Libar kot Ovo mi je škola), Crni irisi Magdalene Blažević (navdih: Dvije duše), ne vem, če najboljša, vsekakor pa meni osebno najbolj prepričljiva Pjesak nošen vjetrom Kristiana Novaka, Mali zeko Staše Aras (navdih: Vesla na vodi), Kiša Dejana Stojiljkovića, Rašpa Muharema Buzdulja (navdih: Divji cvit), 1:1 Anđela Jurkasa (navdih: Zamoli me in Posoljeni zrak i razlivena tinta), Ljepotom me ukrasi, snagom me postidi Lidije Deduš (navdih Ko si da si), esej Miljenka Jergovića »More pusti vojsku neka spava, to su samo dica daleko od kuće« (po Udici), Kajinov pečat Dorte Jagić (po Mi svijetlimo) in Lažu fotografije Zorana Predina. Ne, niso vse, jih je pa veliko in morda bom ob naslednjem branju katero razumel in doumel drugače. In kot sem rekel hčerki, ko sem knjigo bral – včasih je dovolj zgolj en stavek (ali pač en verz), pa ti zadevo postavi na glavo, te pusti široko odprtih ust in ti prebudi neko novo staro bolečino. 

Vse zgodbe tvorijo neko skupno zgodbo, veličastno drevo, naše življenje – od korenin, kakršnekoli že so, prek debla, vej, sramežljivih poganjkov in spet, do kakršnekoli krošnje že. Ampak pomembno je zavedanje, da je to naše drevo, naša zgodba.    

Ne bom razlagal, o čem zgodbe pripovedujejo in kako so povezane s pesmimi. Preberite jih in se pustite presenetiti. Vsekakor pa en res dobronameren nasvet – bodite odprtega srca in duha. Tako kot v Gibonnijevih pesmi, se boste podali na potovanje po zemljevidu razgaljene človeške duše – od ljubezni do pozabe, od veselja do razočaranja, od spominov do upov, od lepote do najgršega in vrednega pozabe ter tako naprej. Vsekakor pa je Drvo knjiga, zbirka zgodb, ki se vas bo dotaknila. Morda celo premaknila, da boste dvignili telefon in poklicali koga, ki bi ga morali že davno tega, mu/ji rekli »Oprosti«, »Rad te imam« ali pa vsaj »Pogrešam te«. 

Ali kot pravi Gibonni »Ko paučina ispletena / sva su lica, sva imena / samo svjetla noćnih brodova.«

Rating: 5 out of 5.

Ljevak, 2024

Featured

Tako zelo vas imam rada

(Avto)biografija Anite Ogulin, ženske, ki je zaznamovala humanitarnost v Sloveniji bolj kot kdorkoli drug, je vsekakor pretresljivo branje. Iskreno, polno življenja in bridkih usod ter oči (in upam, da srca) odpirajoče. 

Najbrž (in obenem žal) je v Sloveniji malo ljudi, ki se z Anito Ogulin niso tako ali drugače srečali. Zase lahko rečem, da sem imel srečo in sem se z njo dvakrat srečal kot nekdo, ki je želel pomagati in nisem potreboval pomoči. Vem, da so nas dvakrat zgodbe Botrstva na Valu 202 tako zelo pretresle, da so bili otroci tisti, ki so rekli »Dajmo pomagat!«. Pa čeprav je bilo to obdobje, ko tudi mi nismo živeli v razkošju (kar nismo sicer nikoli) in smo bili prej bližje meji, ko bi dejansko tudi sami potrebovali pomoč. A nama je takrat še z ženo uspelo vse tiste nemirne čase (kredite, hipoteke, negotove službe, nezanesljive in neredne plače, stečaje itn.) prepluti in tudi tako, da otroci niso nikoli trpeli kakršnegakoli pomanjkanja. Ne, želeli so pomagati drugim. In smo. Pripravili paket – z živili, kakšno sladkarijo (spomnim se teh zgodb, otrok, ki niso nikoli jedli čokolade, čokolina, lizik, niso imeli nobene igrače ali knjige ipd.), vsak je prispeval kakšno knjigo, kakšno igračo. In sem to peljal v Moste, škatlo nesel v tisti dolgi hodnik, seveda ostrmel koliko je bilo teh družin, ki so potrebovale pomoč, ki same niso zmogle čez mesec (danes recimo vem, da samo pri Rdečem križu Slovenije tako ali drugače pomagamo 120 tisoč ljudem letno, ki po pomoč prihajajo redno in da seveda nismo edina humanitarna organizacija, ki pomaga) in … in prišel tudi do njene pisarne.

Anita Ogulin je bila ob sedmi uri zjutraj že tam, med prvimi. S širokim nasmehom, a vseeno bolečino in žalostjo v očeh. Kratek klepet je bil to, mimogrede sem ji takrat še povedal, da imamo nekaj pohištva, ki bi ga želeli oddati in je iz glave vedela, koga poklicati in ponuditi (gospod je še isti dan prišel po mizo in stole in bil neizmerno vesel), ampak povedala mi je, kar se je takrat zdelo kot puhlica, ampak je dejstvo – dobro se z dobrim vrača. Niti sanjalo se mi ni, da bom nekaj let kasneje tudi sam delal v humanitarni organizaciji, predvsem bližnjim razlagal, da narava našega dela ne pozna urnikov, ker je vedno nekdo, ki potrebuje pomoč. Nisem vedel, da bom vesel in ponosen, da grem iz službe domov lahko tudi z zavedanjem, da smo storili nekaj dobrega, za vse. 

Obstaja tudi neka plat vseh nas, vseh tistih, ki se ukvarjamo s humanitarnim delom in to je, da se ponavadi bolj razdajamo, celo žrtvujemo, za druge kot za svoje, ali zase. Anita Ogulin je bila taka oseba, česar se je – sodeč po prebranem; še kako dobro zavedala. Težko je reči, če ji je bilo zato tudi žal, ker mislim, da je težko občutiti obžalovanje, če nekomu pomagaš. Najbrž pa lahko zapišem, da je gospa Anita zbolela tudi zato, ker se je preveč razdajala (drugim). In da je vse nekako prišlo »za njo«. In preden se lotim same vsebine knjige, še eno osebno mnenje. Anito Ogulin sem spoznal kot prizemljeno in skromno žensko, ki je na prvo mesto vedno postavljala druge. In to, kar se je dogajalo v času njene smrti in sedaj, se mi na nek način zdi pretiravanje. Postavljena nekje med svetnico in mučenico, čeprav gre to pogosto z roko v roki, ona pa to ni želela biti. Želela je širiti dobroto in ljubezen. In ja, zagotovo obstaja tudi tista druga plat, o njej smo lahko brali in poslušali, vseeno pa je razlika med tistim, kar vemo in tistim, kar smo slišali od nekoga, ki je slišal od nekoga, ki je menda slišal od nekoga. Osebno nekaj vem – Anita Ogulin je od vseh drugih želela pristop, srčnost in prednost, kot jih je izkazovala tudi ona sama. Kar pa je vse prej kot preprosto, da ne rečem celo nemogoče. 

Pojdimo h knjigi … dobršen del je napisala Anita Ogulin sama in kot prizna, se je tega lotila (pre)pozno, saj prej ni bilo časa. Reševala je svet, dodajam jaz. Otroke, ženske, starejše, družine, tisoče posameznic in posameznikov, ki jih je včasih reševala z roba, drugič blažila njihove padce in jih pogosto pobirala z dna ter jih sestavljala. Zaključen del knjige in morda še kaj je prispeval novinar Vasja Jager, ki je zapisan kot soavtor. Knjiga je bila napisana morda desetletje prepozno, saj menim, da bi se rešilo kakšno življenje več in da bi bila kakšna usoda manj žalostna, da ne rečem tragična. Ampak nujno in prav je, da ta knjiga pride med ljudi in da jo prebere kar največ ljudi. Morda se bo v naših glavah, naših srcih še bolj, kaj premaknilo, spremenilo …

Anita Ogulin ni imela lahkega otroštva. Pa ne samo otroštva, življenja. Prvih dvajset let življenja je bilo eno samo mučenje in trpljenje. Oče je bil slep, mama slabovidna, živeli so v uborni hiši in z bratom sta od majhnega skrbela za starša ter še za koga. Ljubezen … kaj je to ljubezen? Starševske ljubezni ni bilo, bližine, topline, nič od tega. Po obeh je pogosto »padalo«, praviloma brez konkretnega vzroka, ampak pač zato, ker je lahko. Anita Ogulin je bila od malega vajena pomagati – njena mama je bila ustanoviteljica ZPM Moste; in je rasla z vrednotami empatije, solidarnosti in prostovoljstva. Ne, ko spoznaš njeno pot, te ne preseneti, da je svoje življenje posvetila in zapisala pomoči potrebnim. Njen prvi zakon je bil ne polomija, ampak katastrofa – takorekoč vsiljen, napolnjen izključno z nasiljem in ustrahovanjem, edina svetla točka je bila hči Karmen, ki je bila sicer sad ne ravno sporazumnega spolnega odnosa. In to v najstniških letih in predvsem v časih, ko pravice žensk niso obstajale niti na papirju, kaj šele v praksi. Ločiti se od takšnega človeka je bilo nemogoče. Anita Ogulin je smrti v oči gledala več kot enkrat. Kot njastnica, kot mlada ženska, kot mamica. Najbrž jo je to zaznamovalo, da se je s tem srečevala in spopadala potem še preostanek svojega življenja, a ne več kot žrtev, ampak kot rešiteljica oz. v vlogi tistega, ki pomaga. 

Piše in priznava, da je pomagala – hotela, želela, morala; ker je bila tudi sama na oni strani. Bila je pretepena, posiljena, zlorabljena, pozabljena, ustrahovana, potisnjena na rob, spregledana, zavržena, zavrnjena in zasmehovana, ponižana. Bila je vse tisto, proti čemur se je desetletja kasneje borila. Pomagala je vsem, s katerimi je delila svojo žalostno usodo. Tudi zato, ker je vedela, da se lahko življenje obrne na boljše.  

Uspelo se ji je ločiti, zaživeti in potem v trenutku, ko niti ni pričakovala, spoznati moškega, s katerim je preživela preostanek svojega življenja in mu po nekaj letih povila tudi sina, Simona. Iskreno in odkrito piše o vseh teh miselnih preprekah, ki so bile posledice (predvsem njenih) slabih izkušenj, vseh mogočih preizkušenj v zvezi in zakonu, ki sta jih imela – tudi zaradi drugačnega pristopa k življenju in karakternih razlik; ampak jima je uspelo in uspevalo. Odkrito spregovori tudi o morda največji preizkušnji za zakon in družino na splošno, ko so takrat že najstniškega sina Simona surovo pretepli ljubljanski obritoglavci in je komaj ostal živ. Zakaj so ga pretepli? Ker je hotel pomagati drugim. 

In recimo, da je prvih sto strani knjige zaznamovanih z nesrečo in žalostjo, bridkostjo in dobesedno iskanjem bilke nečesa pozitivnega in oprijemljivega, da bi se glavna akterka lahko oprijela in živela, je potem kakšnih 20 strani sreče. Urejenega in srečnega družinskega življenja, dela na Zvezi prijateljev mladine Moste – Polje, razvijanja projektov, žal tudi tega nesrečnega dogodka s sinom, potem … potem pa pride zadnjih 40 strani recimo, ko … iskreno povem, da boste težko brali brez cmoka v grlu in predvsem solza. Zgodbe, kot jih poslušamo zdaj dobro desetletje v sklopu Botrstva in drugih humanitarnih projektov in za katere je kar težko verjeti, da so resnične. Ampak so. Poznamo jih, vsak pozna vsaj eno. Alkohol, droge, nasilje, dolgovi, posilstva, orožje, prešuštvo, ljubosumje, krediti, bolezni, propadanje podjetij, nerazumevanje institucij in tako v nedogled. Trpljenje. Propadanje. Ne le posameznikov, družin, ampak propadanje družbe. 

V treh letih, kar tudi sam delam v humanitarni organizaciji, na vsaj tedenski osnovi vidim, kako in tudi zakaj sistem ne deluje. Kako ljudje trpijo, sploh otroci. Kako doma ni za hrano, je pa za cigarete, alkohol, morda celo droge in stave. Slišim bridke zgodbe otrok, ki niso bili nikoli obdarovani za rojstni dan in ne vedo, kaj je to rojstnodnevna torta, praznovanje. Ki na letovanje pridejo z imetjem v plastični vrečki, ker je to vse, kar imajo. In tisto je premajhno, skoraj uničeno, mogoče plesnivo, zatohlo in so vsi še dodatno stigmatizirani. Ko vzgojitelji in vzgojiteljice opazijo modrice, rane ali pa nenazadnje, kot lepo zapiše Anita Ogulin – volčje oči. Prestrašenih, ranjenih, previdnih, potisnjenih na rob. In verjemite, težko, zares neverjetno težko, je vsem, ki z njimi delajo in jim skušajo pomagati. Ker to ni eno življenja, ena usoda, ampak jih je na desetine, stotine … vedno več.   

Sistem ne deluje. Tudi vsi humanitarni in nevladni sistemi žal ne delujejo optimalno. Ljudje najdejo bližnjice, obvode in izkoriščajo. Spet, tudi te primere (žal) poznamo, vsi mi. Ljudi, družine, ki izkoriščajo – žal na račun drugih, mnogih, ki potem dobijo manj; vse nas – ljudi, ki pomagajo/pomagamo in organizacije, ki se trudijo/trudimo pomagati sto tisočim, ki pomoč potrebujejo. Smo kot don Kihoti in se borimo z mlini na veter? Mogoče. Ampak vsak posameznik, vsaka družina, ki ji pomagaš splavati na površje, priti na breg in jim tam ponuditi roko ali pa ramo, vsak ti da upanje. Upanje v boljši svet in lepši jutri. Ali kot pravijo Beatli »All you need is love« in kot pravi tudi naslov knjige – Tako zelo vas imam rada.

Iskreno vam povem, če se vas ta knjiga ne bo dotaknila, če se (tudi) zaradi te knjige ne bo v vas nič premaknilo, potem resno razmislite, ali ste ljudje. Poglejte se v ogledalo in dobro razmislite. In če greste lahko po svetu, skozi življenje in se pretvarjate, da je vse v najlepšem redu, potem je mogoče čas, da snamete rožnata očala in vidite svet, kakršen je, preden bo nekdo ali pa nekaj ta očala kruto in surovo zbil z vašega obraza in boste naenkrat vi tisti, ki boste potrebovali pomoč. In boste sami, ker ste se tudi vi vedno obračali proč. Saj je življenje lahko dobro in z nami prijazno, ampak nismo sami in ne si zatiskat oči in ušes ter obračat glave.  

Tako Anita Ogulin kot Vasja Jager pišeta lepo in se resnično trudita osvetliti vso črnino, v katero plujeta naša družba in cel svet. Lepo je brati knjigo Tako zelo vas imam rada. Lepo in težko. Prav tako, kot je življenje. Predvsem od vseh nas pa je odvisno, kakšno bo to življenje – naše, vaše in tistega nekoga, za katerega ne vemo, pa mu lahko pomagamo z najbolj preprosto gesto pomoči. In naj tale na trenutek že kar preveč oseben zapis zaključim z mislijo, modrostjo, ki mi jo je nekoč davno rekel oče – »Iz zaprte dlani ne gre nič ven, ampak tudi notri nič ne pride.« In naj bo to vaše vodilo skozi življenje …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025   

Featured

Minister Gregor pa nič

Še ena biografija, ki sem jo nestrpno pričakoval in se je veselil. Še ena, ki me je razočarala. Andrej Stare, legendarni TV-reporter, ki je 45 let poročal za nacionalno televizijo s praktično vseh mogočih športnih dogodkov in se vsekakor naselil v srca vseh športnih navdušencev, je napisal knjigo …

Mogoče bi bilo boljše, da je ne bi. Še boljše bi bilo, če bi jo namesto njega napisal kdo drug. Žal je Minister Gregor pa nič še ena dolgočasna slovenska biografija, v kateri ne izvemo skoraj nič zanimivega. Dobro, sem ter tja kapne kaj zanimivega, ampak Stare tega ne razdela in se vse skupaj zaključi v nekaj stavkih. Zadnjič sem v nekem pogovoru podal primer, kako je ta knjiga bolj ali manj napisana – »Nisem maral tega človeka. Ubil sem ga. Šel sem v zapor, kjer sem odsedel petnajst let. Sedaj sem svoboden.« Priznam, da res težko razumem, kako lahko ljudje s tako zanimivimi življenji napišejo tako dolgočasne knjige. 

Andrej Stare je za nacionalno televizijo poročal z največjih športnih dogodkov – naj so bile to poletne ali zimske olimpijske igre, največji atletski dogodki, v spominu ga imamo po nepozabnih prenosih hokejskih tekem (tiste slovite Kakor vihar sploh nikjer ne omeni) ter seveda smučarskih skokov oz. poletov. Andrej Stare je človek, ki je recimo videl svetovne rekorde v (danes bi rekli skokih) smučarskih poletih, ko so bile to dolžine po 180 metrov in se družil ter pogovarjal z vsemi legendami tega športa. Pa ne le tega, vseh športov. Podobno velja za atletiko, kjer sta bila v zadnjih letih sploh s Petrom Kavčičem odličen komentatorski par. Tudi tukaj je videl in doživel marsikaj, da ne govorimo o nogometu ali hokeju. 45 let spremljanja športa iz (skoraj) prve vrste.

Razumem, da v biografiji ob koncu kariere (zaključku pravzaprav nameni še največ prostora) ne boš šel razlagat o čisto vsem, kar se ti je zgodilo. Kaj si videl, kaj si slišal, s kom si se zabaval in kako, ker bi na ta način zagotovo očrnil ali razbil mariskateri mit popolnosti športnikov in drugih sodelujočih. Pa saj vemo, da niso angelčki, ne tuji in niti naši. Pogrešam več čustev, več pristnosti in iskrenosti v zapisih, ker tako se na trenutke zdi, kot da je vse skupaj pisal nekdo, ki je vse te zadeve doživljal iz nekega varnega zavetja domačega (s tem je mišljeno, da ni bil na prizorišču v komentatorski kabini) studia, brez posebnih čustev, morda celo osebne ali vsaj nacionalne vpletenosti v vse skupaj.

Stare se v tej knjigi tako bolj posveča svojemu odraščanju, težkim novinarskim začetkom in potem svoji brezpogojni predanosti nacionalni televiziji, ne pozabi na številne kolege (Milovanovič, Lajevec, Lah, Strehovec, Kavčič) in se ogromno časa posveča tudi svoji zdravniški izobrazbi in praksi oz. delu ter tu pa tam navrže kakšno zanimivost ali anekdoto. Srčike pa ni. To, kar je v prenosih pogosto znal storiti in smo ga imeli tudi zaradi tega tako radi.

Zakaj je Andrej Stare to knjigo pisal sam? Zakaj človek, ki je živa enciklopedija statistik za cela desetletja svetovnega športa in ki se je za vsak nastop skrbno pripravljal, napisal nekaj tako zelo površnega? Odgovor na prvo vprašanje bi najbrž bil, če bi jo pisal kdo drug, da bi šel najbrž raziskovat, se pogovarjat s kom in bi skoraj zagotovo izvedel kaj tudi o tistem, o čemer avtor tako pač molči. Odgovor na drugo vprašanje bi lahko bil, ker se morda vsega ne spomni – glede na časovni razmik je to dokaj logično. Po drugi strani glede na vse statistike, ki jih je sam ustvarjal in beležil, zanimivih spominov zagotovo ne manjka. A že če bi nam – ki smo ga poslušali in tistim, ki morda želijo postati komentatorji; ponudil vpogled v svojo pripravo, način beleženja, usklajevanja in potem primerjanja podatkov, bi bilo nekaj fantastičnega. Osebno vem tako zanj kot recimo tudi za Iva Milovanoviča (saj veste, »Po moji uri …«), da sta beležila takorekoč vse in da so te beležke, zapiski, zvezki in še kaj resnično bogastvo in da zanju nobena tekma ni pomenila priti bodisi na prizorišče ali v studio in pač komentirati, ampak je bilo zadaj veliko priprav in raziskav. In tega, recimo novinarskega »žmohta«, tukaj ni. 

In še nekaj je treba omenit, kar je privedlo tako do Staretovega konca kariere in kar je morda lahko tudi razlog, da je vse skupaj precej dolgočasno. Spomnim se tistega nesrečnega prenosa smučarskih poletov na Kulmu, ko smo se gledalci najbrž od prvih minut dalje spraševali, kaj se dogaja. Tisto značilno pokašljevanje, iskanje besed, napake in slišna zmedenost sta bila takrat mnogo bolj očitni kot kadarkoli v preteklosti. In ja, opazili smo jih tudi v preteklosti, ko se je znal dr. Stare v komentiranju kar malo preveč spustiti z verige. Seveda je velika razlika in na neko javno mnenje ne bi smelo vplivati, kaj šele odločati o njegovi zaposlitvi, kaj človek počne v prostem času. Andrej Stare v prostem času (nekajkrat videno tudi na lastne oči) rad pogleda v kozarec in to je dejstvo. In žal smo se gledalci in poslušalci nekajkrat lahko prepričali, da se zna to zgoditi tudi na delovnem mestu. Čakanje, stres, slabo vreme, nepredvidljivost in še kaj so pravzaprav zgolj izgovori – takšna neprofesionalnost pač ne sme biti dovoljena. 

In na nek način se mi je zdelo tedaj kar čudno, ampak zelo slovensko. Med samim prenosom (poletov v Kulmu) je bilo sploh na družbenih omrežjih ogromno nekih komentarjev in različnih domislic na račun njegovega stanja. Potem je na TV Slovenija padla odločitev, da je bila to očitno kaplja čez rob in – čeprav so mu dovolili še poslovilno komentiranje ene tekme v Planici; da je to konec sodelovanja in s tem tudi kariere Andreja Stareta. In so bili ljudje spet ogorčeni. Zakaj, kako, on je pa ja zaščitni znak in ga bomo pogrešali. Nenadoma je iz zasmehovanega pijančka postal žrtev, v očeh mnogih celo žrtveno jagnje. Ja, kot je Miha Šalehar lepo zapisal, Slovenija je mokra država in pri nas lažje odpuščamo to, da kdorkoli rad pogleda v kozarec kot pa karkoli drugega. In da ne bo pomote – Andrej Stare si je zaslužil veličastno slovo, ker je dal ogromno slovenskemu športu in novinarstvu, moti pa me ta (dvoličen) odnos, ki smo ga pokazali do njega. 

Skozi branje mi je šlo lep čas na živce nenehno primerjanje z junakom Martinom Krpanom (s katerim se Andrej Stare rad poistoveti), njegovim nasprotnikom Brdavsom (vsi drugi, ki so mu radi metali polena pod noge) in tisto znamenito Levstikovo frazo »Minister Gregor pa nič.« Ta naslovni minister Gregor mi pravzaprav vse do zaključka ni šel v račun – dokler se Staretova kariera in zgodba ne zaključita. (Minister) Gregor oz. odgovorni urednik športnega programa TV Slovenija, Gregor Peternel je na neki točki vseeno nekaj rekel, storil … legendi, ki je imela takorekoč več let delovne dobe kot on dejansko let, se je zahvalil za sodelovanje in mu pokazal vrata. Žal – po zapisih sodeč; z veliko manj spoštovanja in dostojanstva do dela in lika Andreja Stareta, kot si ga slednji zasluži.

Pa sem mislil, da bo to kratek zapis. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem zbral misli, saj sprva nisem vedel, kaj naj o tej knjigi sploh pišem. Dolgočasna je. Ampak zakaj? Nazadnje sem se tako počutil, ko sem pisal o biografiji skupine Niet – Pa tako lep dan je bil. 40 let kariere, veliko vsega, ogromno zanimivega in najbrž tudi res veliko neznanega, zamolčanega, ampak tega v knjigi ni. Tam sem bil seveda toliko bolj razočaran, ker mi Niet nekaj pomenijo. Ni čustev in glasba so čustva. Enako kot so v športu. In ja, tudi šport mi je ljub in morda bo zvenelo nenavadno, a to so bile moje sanje. Kot otrok sem v dnevni sobi čez gugalnik poveznil odejo, da sem videl zgolj TV-ekran in potem se se pretvarjal, da sem snemalec. Obenem sem si na liste pisal rezultate, sešteval (nisem imel pojma o seštevanju decimalk!) in si zapisoval rezultate, uvrstitve, tako kot sem si kasneje med spremljanjem nogometnih prvenstev pisal opombe o igralcih »eksotičnih« reprezentanc, za katere nisem prej nikoli slišal, a so me pritegnili z igro. Bil sem celo na nekaj usposabljanjih za TV-komentatorja, a sem se prepričal, da to ni moj svet. Še danes pa ostaja moja velika želja, da bi kdaj lahko upravljal s kamero – žerjavom. Ampak če bi kot otrok recimo bral to knjigo, ne bi nikoli sanjal o tem. Ker je to dolgočasno – od hotela do hotela, od prizorišča do prizorišča, podobno kot športniki. Dolgočasno. Tako kot po prebrani knjigi o Nietih ne bi nikoli sanjal, da bi igral kitaro. Mar naj ne bi bile takšne knjige, torej (avto)biografije tudi navdihujoče?

In seveda razmišljam, katere res so tiste domače biografije, ki so nekaj povedale in ko sem si rekel Vau, ko sem knjigo odložil. Cavazza Vesne Milek. Rac Petre Pogorevc. Odlični sta tudi biografiji o Tomažu Humarju in Dušanu Mravljetu, malo manj (odlična) tista o Juretu Robiču. Priporočim lahko tudi Zgodbo iz prve roka Tadeja Goloba o Zoranu Predinu, Glej ga, Součka!, Samohodca o Igorju Vidmarju in potem se počasi neha. Vse ostalo je pravzaprav en velik, pogosto prazen piar. Moram priznati, da sem radoveden, kaj bom prebral in izvedel v biografijah Anite Ogulin in Aljoše Žorge, ki me čakata … In kakorkoli si vedno znova želim, da bom nekega dne lahko bral biografije o Breclju, Benču, Kreslinu, Pengovu, Buldožerjih, Big Foot Mami, Domicelju, Siddharti, Sepetu oz. Sepetih, Neci Falk in tako naprej, me je obenem strah. Če jih bodo pisali sami, bodo seveda prijazni in popolni. Če jih bodo (po njihovem naročilu) pisali drugi, bodo še prijaznejši in popolnejši. V primeru tretje možnosti pa bo knjiga prazna, ker bo nemogoče priti do zanimivih informacij in sogovornikov. Slovenci smo res čudni. Pohlevni, prijazni in ker smo tako majhni, se nihče ne upa nikomur povedati resnice in se zameriti. Andrej Stare je bil na obeh straneh tega kovanca, ampak v svoji knjigi Minister Gregor pa nič je povedal veliko premalo. 

Rating: 2 out of 5.

Beletrina, 2025               

Featured

Vernon Subutex (tretja knjiga)

Veliki finale ali kakorkoli že bi temu rekli po francosko. Vernon Subutex, tretjič in zadnjič. Veliko razodetje ali veliki pok? Težko pričakovan zaključek, ki pa, vsaj mene osebno, v marsičem razočara. 

Kdo je Vernon Subutex, kakšna je sodobna Francija in s kakšnii težavami se ubada, smo lahko brali v prvih dveh knjigah Virginie Despentes in v fantastičnih prevodih Jedrt Maležič. In na tej točki lahko izpostavim, da je tudi v tretje to vsekakor eden najboljših in najbolj prepričljivih delov – prevod. Toliko strasti, »žmohta«, sodobnosti in pristnosti ter občutka za doživeto dojemanje jezika, časa in prostora, v katerem se uporablja, je danes redko zaslediti v prevodih. Poklon, vsekakor. Prvi del me je navdušil, drugi je na trenutke pešal in pojenjal, v tretje pa … čisto preveč trenutkov je, ko se zdi, kot da manjkajo celotna poglavja, ko je spet vprašanj več kot odgovorov, o samem zaključku pa rajši (še) ne bi. Med brskanjem po bralnem spominu sem se spomnil na našo Ireno Svetek in njeno krimi trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, kjer sem pričakoval zaključni bralni »orgazem«, ostal pa nepotešen. 

Vernon Subutex je dobršen del tretje knjige sicer izredno vznemirljiv. Njihovi potujoči glasbeni dogodki, kjer Vernon spretno čara z mešanico glasbe in govori Alexa Bleacha, da čez čas vse skupaj pripelje do skupinske čarovnije, ki je nihče pravzaprav ne zna založit. Konvergence. Glasbena čarovnija, Vernon Subutex pa šaman, ki se pusti razvajati in ima okrog sebe zvesto ekipo ljudi, ki jim lahko zaupa. A le do točke preloma, ko med naključnim obiskom Pariza izve, da jim po prijatelju Charlesu pripade polovica njegovega zajetnega bogastva, približno pol milijona evrov. Kaj s tem denarjem, za kaj ga nameniti? Dejstvo je, da Charlesova vdova, Vero, ni posebej naklonjena deljenju bogastva s potepuhi in ničvredneži, narkomani in brezdomci. 

V Vernonovem taboru tako pride do razhajanj in razkolov, sumničenj, obtoževanj in sporov. Vse skupaj privede do točke, ko ima Vernon vsega dovolj in odide. Recimo temu na svoje. Potuje po Evropi, s spremljevalko/managerko Mariano,ki ga spretno trži številnim organizatorjem plesnih dogodkov, Vernon pa dela tisto, v čemer je dober in v čemer nenazadnje uživa – vrti glasbo. To niso več konvergence, tisto je bilo vseeno neka višja, na trenutke celo nadnaravna stopnja doživljanja glasbe, ampak preprosto plesne zabave. 

Mnogo bolj zanimivo je tisto obstransko dogajanje, ki ga vodi producent Dopalet, glavni negativec, ki je sploh v drugem delu doživel bridko kazen in se želi na vsak način maščevat. Maščevat tistima dvema, ki sta vdrli v njegov zasbni prostor, ga ponižali, kazensko tetovirali in odšli neznano kam. Izginili. Aicha in Celeste živita v prostovoljnem izgnanstvu, saj tisti, ki Dopaleta poznajo, vedo, da ne bo odnehal. Ponos mu tega ne da. Aichina krinka je mnogo bolj prepričljiva, tudi ona se mnogo bolj drži zapovedanih pravil in Hijeninih ukazov. Pri vsem skupaj ji je v pomoč tudi njena muslimanska vera, a spet le do neke točke, do točke zloma. Celeste je po drugi strani mnogo bolj lahkomiselna, njena krinka je hitreje razkrita, kazen pa strašna. Vezni člen je Max, ki po dogovoru z Dopaletom in v veliki želji postati »nekdo«, poišče enega za drugim, razkrije njihove vloge in čeprav se zdi, da bomo dočakali srečen, morda vzvišen konec, dobimo pokol. 

Pokol, ki na nek način zaokroži omenjeni napad tako na Charlie Hebdo kot tudi na nočni klub Bataclan. Pokol, ki pravzaprav zelo pristno odraža stanje duha v današnji (lahko tako rečemo, saj so spomini na omenjene dogodke še kako živi tudi nekaj let kasneje) Franciji, stanje duha, sovraštvo, paniko in vseprisotno nastrojenost proti vsemu in vsem drugačnim. Sploh ni pomembno, kakšna je zgodba teh ljudi – za bregom imajo nekaj slabega. Pika. Svet v malem – poln sovraštva, nestrpnosti in pokolov. Ker smo si ljudje različni. Pokol kot tak je vseeno nepričakovan in bralca vsekakor preseneti. Tisto kar sledi, pa še toliko bolj. 

Koncu sledi še en konec – ali pač skok v prihodnost?; kjer avtorica zabrede v neko čudno (znanstveno) fantastiko in kjer ob koncu izpadeš kot totalen nevednež, ki se sprašuje, kaj je vendarle zgrešil, ker ti ni pač nič jasno.

Vernon Subutex v zaključku pusti res mešane občutke. Imenitna zgodba, pristen prikaz (razkroja) francoske družbe, zanimivi liki in njihova povezanost, a namesto, da bi bilo zaključno delo vrhunec, je pravzaprav padec. 

Rating: 3 out of 5.

Cankarjeva založba, 2024 

Featured

To nisva midva

Mladinski roman, ki mi ga je dolgo časa na kup bralnega kupa odlagal najmlajši sin Adam, a ni bil čas. Potem sem knjigo kar malo »lahkomiselno« vzel v roke, da se malo sprostim z branjem nečesa bolj lahkotnega. A To nisva midva ni lahkotno branje, polno čustev in izpraševanj, dvomov in predvsem vsebinsko bogato.

Saj bi moralo biti jasno, da so knjige v zbirki Z(o)renja ne le zanimive, ampak se lotevajo tudi tematik, na katere praviloma ne pomislimo, dokler se ne zgodijo. Avtorica Neda Alaei, ki je po poklicu socialna delavka, si je za rdečo nit izbrala soočanje s smrtjo družinskega člana, v konkretnem primeru mame. Smrt je vsekakor eden tistih dogodkov, za katerega vsi vemo, da je na neki točki v življenju neizogibenm a celo takrat ko ga morda v primeru kakšne hujše bolezni pričakujemo, nepričakovan. Upam si reči, da nisi na smrt nikoli dovolj pripravljen, da se boš s tem soočil. In če damo na stran smrt otroka, je smrt mame (najbrž) za večino otrok veliko hujša in bolj boleča kot smrt očeta. Mame so praviloma vseeno bolj prisotne, vpete, radodarne s čustvi, časom, lahko rečem tudi z izkazovanjem ljubezni. In iz tega vidika bi lahko sklepali, da so očetje potemtakem trdne skale, ki kljubujejo najhujšim viharjem in se nikoli ne strejo. 

No, kaj pa, če se? To nisva midva govori prav o tem. Najstnica Sanna po mamini smrti ostane sama z očetom. Oče je izgubljen. Ni več ne oče, niti moški, če rečemo malo grobo, ampak zgolj še lupina človeka, ki se bo pod prvim večjim pritiskom strla in jo bo zelo težko sestaviti nazaj. Tako je v marsičem skrb za dom – in predvsem za očeta; na Sanni. In ne le to, oče ji pogosto celo očita, da bi mu morala ona bolj oz. vsaj malo pomagati. Da mu je težko zaradi dogodka, ki mu kar ne gre z jezika – da sta ostala sama, da je žena/Sannina mama mrtva. Pogosti so trenutki, ko misli, da je žena živa oziroma, da je Sanna živa. Celo zaspi in spi najboljše in najlepše takrat, ko zaspi v hčerkinem objemu. (Priznam lahko, da sem imel v teh prizorih grenka pričakovanja, da se zna iti avtorica še korak dlje v očetovi naklonjenosti do hčerke/žene, a temu na srečo ni bilo tako.)

Sanna pa ne more. Ne zmore. Izgubila je najboljšo prijateljico Mie, ki ji jo je dobesedno speljala »popolna« Miete.Simpatični Yousef, ki pride v njihov razred in v Sanni prebudi navdušenje nad fotografijo, se zdi ujet in razpet med lastne želje in tisto, kar odreja glavna oseba, da ne rečem vplivnica razreda, Miete. S Sanno imata veliko skupnih trenutkov, povezanih s fotografijo, kjer se zdi, da sta oba resnično tisto, kar želita biti, kar odpre tudi številne rane, ki jih skrivata pred drugimi. Intimnost na mnogo višji ravni od nerodnih poljubov in ponorelega dopisovanja prek aplikacij. 

In tu je še Trine, Sannina učiteljica norveščine, ki več kot očitno čuti, da je v Sannini odsotnosti, izgledu, zmedenosti, večni utrujenosti in nepripravljenosti nekaj mnogo več. Želi pomagati. Vidi jo, kot ji na neki točki reče, a Sanna pravzaprav noče, da bi jo kdo videl. Krhko, takorekoč strto, prav tako, kot je njen oče. Lahko bi rekli celo nevredno. Ne pomaga niti sosedov »terapevt«, maček Sven, niti glasba »depresivne« zasedbe Kent, ki sta jo oboževala njena starša in ki jo Sanna lepo opiše kot glasba, ob kateri je lahko vedno tisto, kar želi biti.

In tako se sklene krog in pridemo do bistva naslova – Sanna in njen oče nista, kar bi morala biti. On ni oče, ona nikakor ni žena, a tudi hči ne več. Drug drugemu sta v oporo na napačen, celo neprimeren način, preprosto zato, ker nista znala, mogoče celo hotela, ustrezno žalovati za mamo/ženo in predelati njeno smrt. Tako pomembni dogodki zahtevajo svoj čas. (In kot že tolikokrat, govorim tudi iz lastne izkušnje ob ločitvi, ko sem prehitro mislil, da sem »predelal« petindvajset let skupnega življenja. Ne gre tako hitro, ne gre čez noč.) Čas celo rane pravi star pregovor in drži. 

Zgodba v To nisva midva se na tej točki ne konča, saj se oba junaka dejansko raztreščita na številne drobne kosce, ki ju bo težko sestaviti. Kako in zakaj, boste izvedeli med branjem kot seveda tudi, kako se zgodba zaključi. Lahko vas vsaj malo potolažim in rečem, da je konec srečen, čeprav bi težko rekli, da je popoln, predvsem pa – v resničnem življenju pogosto ni tako. Starši v takih primerih pogosto pozabimo na otroke, za katere sicer ves čas skrbimo – naj je to smrt, rojstvo, ločitev, selitev. Lahko rečemo, da so to najbrž najbolj stresni dogodki v naših življenjih – pri otrocih pa lahko dodamo mogoče še prehod v srednjo šolo, prvo res zlomljeno srce, prvi spolni odnos in še kaj bi našli. Tudi tu se zadeve spreminjajo in tisto, kar je za nas, odrasle, na nek način lahko vsakdanje, za otroke, sploh pa mladostnike, nikakor ni. Zato, kot že tolikokrat – prisluhnimo jim, vzemimo si čas zanje. 

To nisva midva bi lahko bil seveda povsem drugačen, če bi si Sannin oče vzel čas za hči. Konec koncev, če bi se kdaj zgolj ozrl naokrog in na svoje življenje, si resnično vzel čas za hči in se sprijaznil s sedanjostjo in dejstvom, da sta ostala sama. In da je žalovanje seveda nujno potrebno, ampak da je treba naprej. On in še bolj hči in kot je težko njemu, je še tolikokrat težje njej. Dejstvo, da se je Sanna našla v fotografiranju, pa čeprav skozi ta hobi ni mogla ravno izkazati čustev in bolečine, je bil to vseeno beg, nekakšna uteha, v drug svet, kaže na to, kako se še lahko soočimo z nečim takim. Tečeš, plezaš, kuhaš, boksaš, slikaš, pišeš, igraš glasbo, fotografiraš … najslabše in obenem najlažje se je zapreti vse, se delati, da svet ne obstaja in čakati, da mine. Ne mine, ne kar tako. Najti moraš sebe in postati ti. 

Kot že tolikokrat v takem primeru – obvezno branje. Za najstnike oz. mladostnike, za starše, socialne delavke, psihologe, učitelje. Branje za na seznam priporočljivega, da ne rečem kar obveznega branja za mladino, ki se dandanes sploh ne zna soočati niti z lepimi čustvi, kaj šele z negativnimi. Tudi to je ena od zadev, na katere odrasli pozabljamo – današnja mladina (pa s tem mislim kar vse, mlajše od 18) je drugačna. Globoko v sebi pa so to še vedno otroci, otroci, ki predvsem potrebujejo starše.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2022   

Featured

Magi – Kao da je bila nekad

Margita Stefanović – Magi, ena prvih rock heroinj s področja bivše Jugoslavije, femme fatale, genialna pianistka in vsekakor zaznamovana s prekletstvom skupine EKV oz. Ekatarina Velika. To je njena biografija in bržčas ena (naj)boljših biografij s tega področja in iz tega časa. 

Nekaj moram zapisati v uvod, da ne bo spet vse skupaj izpadlo preveč »navijaško«, pristransko in morda celo poznavalsko. Skupine EKV (uporabljal bom krajšo različico njihovega imena) nisem nikoli poslušal, imel sem jih celo za precenjene, z zateženimi besedili (glede česa se pravzaprav nisem motil) in nenavadnim novovalovskim zvokom, ki mi ni šel nikakor v uho. Razlog – predvsem klaviature. Z le redkimi izjemami sprejemam zvok klaviatur v rock glasbi, ampak EKV niso bili med temi izjemami. (Danes bi tudi težko rekel, da so rock skupina). Recimo temu prelom se je zgodil, ko sem poslušal dvojno koncertno ploščo Iznad grada. Težko je reči, da je bila skupina na vrhuncu, čeprav zvenijo odlično, plošča je toliko bolj zanimiva, ker gre pravzaprav za posnetek njihovega zadnjega koncerta, 12. novembra 1993 v slovitem Sava Centru. Lahko rečem, da sem bil do tistega trenutka mladostno zaletav, glasbeno in poslušalsko nezrel in da so bili EKV pred (mojim) časom. Pa še danes – sploh po prebrani Magijini biografiji; vidim, da nimam pojma.   

Poleg tega lahko rečem tudi, da njihove prve plošče niso bile najboljše posnete, zmiskane in producirane. Zvok je pač slab in neprepričljiv. Glasba pač ne pride do tistega izraza, kot si ga zasluži. Obenem se moram zahvaliti dragemu kolegu Esadu Babačiću, ki v številnih svojih besedilih spomni in izpostavi neverjetno poetično moč in sporočilnost Milana Mladenovića, pevca, kitarista, glavnega tekstopisca EKV, ki je kot neustavljiv vulkan bljuval besedila in verze … Nikoli – morda tudi zato, ker me to ni obremenjevalo in so se s podobnimi težavami ubadali tudi moji drugi glasbeni heroji; skupine EKV nisem zavračal, ker bi bili »narkomanska skupina«, kot so svojčas sloveli. 

Novi val, ki se nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na področju bivše Jugoslavije, je bil specifičen in celo nenavaden glasbeni pojav, ki se je razlikoval od mesta do mesta. Ljubljana (Videosex), Maribor (Lačni Franz), pogojno celo Trbovlje z Laibachi, Zagreb (precej različen nabor skupin, vse od Azre prek Prljavog Kazališta, do skupine Film, Haustor, nekateri tu poleg uvrščajo tudi Parni Valjak), kuhalo se je na Rijeki (Paraf, Termiti) in potem je bil tu seveda Beograd, kjer so bili glavni najprej Šarlo Akrobata in Idoli ter Električni orgazam, pa potem Disciplina Kičme in EKV. Če vas to poglavje glasbene zgodovine zanima, vam v branje priporočam recimo Yu Rock enciklopedijo Petra Janjatovića, velikega in odličnega poznavalca in spremljevalca glasbene scene na področju bivše Jugoslavije, v poslušanje pa kultno ploščo Paket Aranžman.

In še en pomemben opomnik – to ni biografija skupine EKV ali pač njihovega frontmana, Milana Mladenovića. Ne, to je biografija o Margiti Stefanović – Magi, njenem odraščanju, demonih, odvisnostih, iskanju in izgubljanju, ustvarjanju in bivanju v nenavadnem času in v edinem mestu, kjer je bilo to in tako mogoče – Beogradu. Ali kot ga je Magi kasneje rada imenovala – strašnem Beogradu.

Dušan Vesić nas uvodoma popelje v povojni (po drugi svetovni vojni) Beograd, kjer so nastajale nove elite, kjer so se dogajali številni povojni pretresi in je Beograd postajal vse bolj podoben kakšnemu Londonu ali celo New Yorku. Bilo je vsega in vseh. Magi je prihajala iz nenavadne družine, oba starša sta bila po rodu Srba (in že naslednje bo pač zvenelo kot bo), oče iz Črne Gore in mama s Kosova. Oče je bil TV-urednik in režiser, veliko časa odsoten in na neki točki seveda tudi z vzporednim življenjem (beri: ljubico), mama je bila gospodinja, ki pa je Margito bolesno priklepala nase in jo usmerjala v glasbo. Razlog je bil preprost – Magi je imela namreč popoln posluh, kar je lahko blagoslov ali prekletstvo. Glasbo je čutila, slutila razvoj pesmi in igrala brez posebnega truda, kaj šele naprezanja. Vse dokler ni bila njena mati Desa soočeno z moževo prevaro in je bolj iz maščevanja kot iz ljubečega materinskega instinkta Magi takorekoč prepovedala ukvarjanje z glasbo. Magi bi šla lahko kot ena najbolj nadarjenih in že takrat potrjeno odličnih klasičnih pianistk na katerokoli svetovno glasbeno akademijo (glavni in najbolj realni cilj je bila tedaj Moskva) in najbrž tam blestela. Tako kot recimo Ivo Pogorelić, njen vrstnik in tisti čas glasbeni sopotnik, da ne rečemo kar sorodna glasbena duša. Magi se je nato odločila za študij arhitekture, v katerem je vse prej kot uživala, pa čeprav je med glasbo in arhitekturo našla kar nekaj stičnih točk. 

Prav v tem obdobju je pravzaprav prišlo do prelomnega trenutka v njenem življenju, ki je vplival na njeno prihodnost – odšel je Pogorelić, v Venezuelo je odšel tudi tedanji fant in še ta spor z materjo, s katero nista imeli nikoli posebej zglednega odnosa, kar je Magi kasneje preslikala na vse svoje odnose in tudi svoje življenje. Danes bi rekli, da je bila Magi kot otrok zlorabljena – njene zdravstvene težave so bile skrivnost, mama jo je pogosto pretepala in drugače fizično kaznovala ter psihično ustrahovala. In če je zaradi hudih glavobolov in občasnih epileptičnih napadov kmalu zaužila morfij, je kaj kmalu posegla tudi po heroinu, ki je ravno tako zaznamoval njeno življenje, saj je bila »čista« res kratko obdobje preostalih desetletij. 

Magi se je kmalu znašla v krogih takrat vzhajajočih beogradskih glasbenih zvezd in če je bil Pogorelić njena sorodna duša klasične glasbe, je v tem drugem, recimo rock’n’roll svetu, vlogo sorodne duše zasedel Milan Mladenović. Čeprav je bila v glasbenem izrazu EKV pravzaprav najbolj povezana z basistom Bojanom Pečarjem, s katerim sta bila glavna tvorca glasbe, sicer pa se je rada zapletala v vihrava, posesivna razmerja (tudi s člani skupine). Zgodba EKV si seveda zasluži svojo knjigo in veliko pisati o tej kultni zasedbi, pravzaprav nima smisla. Dolgo časa so se prebijali, niso pristajali na kompromise in niso želeli delati popularne in sprejete glasbe ter hite, ampak so vztrajali pri svojem glasbenem izrazu in ga skozi plošče razvijali. Vse od prvenca Katarina II (kot so se sprva tudi imenovali) in nato S vetrom uz lice (obe so izdali pri tedaj ZKP RTV Ljubljana) ter prebojnih Ljubav in Samo par godina za nas, s katerimi so začeli počasi osvajati bivšo Jugoslavijo. Besedila so izrazito večplastna – naj si bodo o življenju, ljubezni, smrti, svetobolju, so pravzaprav vedno o drogi. Pravzaprav so bili vsi odvisni od heroina, za nameček sledilci okultnega (v Beogradu so v osemdesetih častili Aleisterja Crowleyja) in ker so se v skladu z usmeritvami kulta predajali tudi svobodnemu seksu (različnim oblikam orgij), je v njihovo družbo prišel tudi še en sovražnik glasbenikov tistega časa – aids. 

Seveda pa konec osemdesetih in začetek devetdesetih niso bile le droge in aids tiste, ki so ogrožale glasbenike in nasploh celo Jugoslavijo. Bilo je tedaj obvezno služenje vojaškega roka, ki je poskrbelo za težave številnih glasbenih skupin širom Jugoslavije, predvsem pa je bil naraščajoč nacionalizem, ki je bil toliko bolj izrazit in opazen sploh v Srbiji. Za skupino, ki se je otepala kakršnegakoli političnega naboja in je bila sprejeta v vseh državah bivše Jugoslavije, tudi to ni bilo preprosto. No, in poleg tega seveda ne smemo pozabiti na inflacijo – ta je v Srbiji še toliko bolj do izraza prišla v drugi polovici devetdesetih, ko je denar dobesedno sproti izgubljal vrednost; zaradi katerih se je tudi skupini EKV nemalokrat pripetilo, da je pred koncertom dogovorjen honorar po koncertu pomenil minus. V knjigi je tudi njihov menedžer, (eden od mnogih, sicer) Dušan Ercegovac, predstavljen kot precej sumljiv lik, za katerega bi si upal trditi, da je skupino redno goljufal oz. izkoriščal. In če je tvoje življenje zaznamovano z odvisnostjo od drog, ki jim vrednost ni padala, si bil v toliko večjih težavah. 

In Magi je bila … vedno v dolgovih, brez pravega imetja, na neki točki je prodala vse od stanovanja do klavirja. Kajti, heroin je bil tisto, kar je potrebovala, vedno. Kot Vasić večkrat napiše – ni bil heroin tisti, zaradi katerega je bila tako genijalna, ampak je bil to njen način, da je pravzaprav ostala normalna. Da se je uspela soočati in spopadati z vsem, kar ji je življenje serviralo – od maminega nasilja, očetove neprisotnosti, odhajajočih fantov, nerazumevanja občinstva, iskanja lastnega jaza, izkoriščanja, nacionalizma in, smrti. V tej vlogi tolažnice bi lahko bila glasba, a je bil heroin. Heroin, ki ima to »čudovito« lastnost, da ne omeji tvojih kreativnih sposobnosti in so ga prav zato uživali mnogi, da ne rečemo kar vsi. 

In seveda, ko smo pri smrtih … tisti dve smrti, ki sta Magi resnično potolkli, sta bila Milanova (novembra 1994) in potem še očetova (februarja 1996). Z mamo dolgo časa nista govorili in čeprav je Magi trdila, da sta tik pred mamino smrtjo zakopali bojno sekiro, temu menda ni bilo tako. Magi je bila za njeno mater veliko razočaranje in ji ni oprostila. Milanova smrt je seveda pomenila konec EKV, očetova pa konec nekega navideznega lagodja in varnosti. Magi je ostala sama. Bili so neki projekti, tako ali drugače povezani z EKV, a brez pravega uspeha, prepoznavnosti ali sprejetosti pri širši publiki. Ivica Vdović – Vd je zaradi aidsa umrl že leta 1992, Bojan Pečar je v Londonu umrl leta 1998, Dušan Dejanović zaradi aidsa leta 2000, mnogi so odšli že prej. In ne le, da je ostala sama, sama s svojimi dolgovi in le redkimi, ki so ji skušali pomagati, ostala je dobesedno brez vsega. Epileptični napadi so se stopnjevali, vse slabše je videla, v rokah ni imela več nobenega občutka in pristala je v centru za brezdomce, nato v bolnišnici. Izgubljena. In če je bila Milanova smrt skoraj filmska, je bila njena zares tragična – umrla je 32 let za Jimijem Hendrixom, 18. septembra 2022, za posledicami aidsa. Morda ne ravno pozabljena od vseh, ampak pozabljena. Senca. »Kao da je bila nekad« naj prevedemo v »Kot je bila nekoč« ali »Kot da je nekoč bila«?                

Prebral sem mnogo biografij in poznam mnogo usod glasbenikov. Magi (po letih) sicer ne sodi v sloviti »klub 27«, ampak ali jo je kaj delalo bistveno drugačno od Hendrixa, Morissona, Cobaina, Joplinove, Jonesa in še koga? Bila je (glasbeni) genij, revolucionar, močno pred časom, a tako zelo zaznamovana z nekimi travmami in nezmožnostjo soočanja s tukaj in zdaj, da preprosto ni šlo več. Vsekakor pred časom. Kajti čas, v katerem je živela in delovala, je ni razumel, je ni sprejemal. Kot se sprašuje Vasić – če bi jo pošteno plačevali, predvsem v knjigi obtoži založbo in RTV Beograd, pa tudi že omenjeni Ercegovac ni nedolžen; bi si lahko kupovala boljši heroin, bi jo to mogoče rešilo. A ob kopici »če-jev«  je vsakemu jasno, da je bil njen življenjski stil pač samodestruktiven. Vsak dan je bil dar. Vsak »šus« bi lahko bil zadnji … vsaka odigrana nota zadnji zven. In tako je tudi bilo. Margita Stefanović – Magi je bila (poleg bobnarja Ipeta Ivandića, ki je zaslovel pri Bijelo Dugme) bržčas najbolj tragičen lik jugoslovanske rock oz. sploh glasbene scene. Preprosto žalostno.

Knjigo zaključi še nekaj zanimivih prilog, med drugim dve zgodbi, ki ju je Magi zapisala in ki bi ju lahko primerjal z deli Williama S. Burroughsa. Dobesedno noro. In potem še fantastičen esej filmske režiserke Jelene Marković: EKV – Kultura droge, sloboda i identitet, kjer se strokovno, da ne rečem kar znanstveno spopade z delom in mitom EKV in ki vam da misliti. Še en dokaz več, da je Dusan Vesić odlično opravil svoje delo, pri čemer je svoje zagotovo prispeval tudi eden od urednikov izdaje, ravno tako odlični pisec Ivan Ivačković.   

In še nekaj je treba napisati – ta knjiga je odličen, takorekoč vzorčen primer, kako napisati zanimivo in berljivo biografijo. Dokument časa z duhom in kritiko časa. Zgrajeno na lastnih opažanjih in spominih, z veliko raziskovanja in kopanja po tiskanih, radijskih in televizijskih arhivih, pogovorov z »očividci« dogajanja in posledično izjavami ter opažanji. Med branjem Magi – Kao da je bila danas veste in čutite, da je bil avtor (Dušan Vesić) tam, z dušo in srcem, verodostojen in prepričljiv zapisovalec, ki zna biti obenem tudi oster in na trenutke celo neprizanesljiv. Vse našteto knjigo pač dvigne nad nivo nekega knjižnega PR zapisa, ki ga brez večjih naporov ustvari katerikoli novinar, ki ne premore zdrave (ali pač nobene) mere kritičnosti in je vajen, da je vedno znova postrežen od spredaj in od zadaj. Čakam in se veselim, ko bomo kakšno tako knjigo dobili tudi pri nas – Kreslin, Predin, Brecelj, Buldožer, Pengov, Sepe, Benč, Laibach (o njih sicer pišejo tujci) in še kdo so lahko med naslovnimi junaki. Ne vem pa, kdo bo junak, ki bo to zapisal na način, kot si ga omenjeni zaslužijo. 

Rating: 5 out of 5.

2022, Laguna

Featured

Milenij v Beogradu

Vladimir Pištalo je eden ključnih srbskih avtorjev, ki se z romanom Milenij v Beogradu na poetičen način poklanja tako mladosti, odraščanju, prijateljstvu kot seveda Beogradu. Glavni junak knjige ni dolgo nemenovani pripovedovalec, ampak mesto na stičišču Save in Donave, mnogih kultur in razmišljanj. Belo mesto, Beograd. 

Pištalo osupne in preseneti že v čudovitem prologu, kjer nastanek Beograda umesti v s sodobnimi elementi obogateno legendo, za katero se izkaže, da je sestavljena (tudi) iz številnih sanjskih spominov in utrinkov, saj nas ves čas spremljajo skozi roman. 

Začnemo na točki, ki je tedaj pomenila konec nečesa. Smrt Josipa Broza Tita, četrtega maja 1980. Le nekaj dni pred 18. rojstnim dnem pripovedovalca, ki je smrt pričakal v družbi tedaj štirih najboljših prijateljev – Borisa, Baneta, Zore in Irine. Američani vedo, kje so bili, ko so ustrelili JFK-ja, rockerji, kaj so počeli, ko je umrl Elvis in Jugoslovani, kje so bili in kaj so počeli, ko je umrl Tito. (Za našo generacijo to pomeni, kje smo bili, ko sta 11. septembra padla dvojčka v New Yorku, saj si upam trditi, da je bila tudi to ena tistih prelomnic tega časa, ki je pomenila konec ali pač začetek nečesa.) V radijskem programu so prenašali bitje srca maršala Tita in ko se je ustavilo, je Bane rekel prijateljem: »To je zvok zgodovine.«.

In potem spremljamo zgodbe, bolj ali manj prepletene, peterice prijateljev, ki jih usoda življenja odnese vsakega po svoje. Vsakega od njih skozi pisano paleto občutenj, preko vrhov in prepadov do malih vrhuncev življenj, preko odvisnosti, porok, ločitev, rojstev in smrti. Nekajkrat sem se zalotil, da razmišljam o kultni zasedbi EKV, hkrati povprečnih in genialnih glasbenikih, ki so skupaj uspeli ustvarjati glasbo, ki je zaznamovala čas in prostor, a so bili zaznamovani z nekakšnim prekletstvom. 

Za vsakega od petih, skozi pripoved pa se pojavi še vrsta drugih stranskih likov, bi človek zlahka rekel, da bodo v življenju dosegli neslutene višave. Najbrž bi lahko, če bi živeli v drugem času, ali še boljše – v drugem mestu. In se spet vrnemo h glavnemu junaku, Beogradu. Titova smrt, Titov pogreb. Novi časi, nova glasba, nove droge. Novi voditelji. Tistega »največjega« pripovedovalec ne imenuje s pravim imenom in priimkom, ampak ga imenuje Tarkvinij Ošabni, po sedmem in zadnjem kralju Rima, katerega konec je pomenil zaključek nekega obdobja v Rimu. Tako kot so mnogi Srbi mislili, da bo padec Tarkvinija Ošabnega pomenil nekaj novega, nove čase. Roman se s prihodom leta 2000 bolj ali manj zaključi, a si lahko mislimo, da avtor ni posebej navdušen nad dejstvom, da so Tarkvinija zamenjali novi ošabneži, Beograd pa še vedno spremlja prekletstvo, ki ga je opisal v prologu.

Novi voditelji so pomenili nova pravila. Kosovo. Predrzni Slovenci. Razpad Jugoslavije, vojna. Najprej vojna s Hrvaško in potem tista mnogo bolj strašna, vojna z Bosno in Hercegovino. Milan Đorđević, kot se predstavi pripovedovalec, je na nek način nemi opazovalec in zapisovalec zla, ki se je leta in desetletja kopičilo in sedaj izbruhnilo. Tudi, presenetljivo, med njegovimi prijatelji. Presenetijo ga, postanejo vojaki, vojni dobičkarji, morilci, mafijci, odvisniki in tihotapci. Kdo je on in h komu sodi? Kam in h komu sodi zgodovinar, vedno znova izgubljen v vrtincih zgodovine lastne družine, propadlih prijateljstev, neiskrenih ljubezni in mesta, ki umira in se na novo rojeva pred njegovimi očmi. Čigava os je on in kdo so osi, ki njegov svet držijo v ravnovesju? Občutek krivde zaradi vsega, kar se dogaja v Sarajevu. Bolečina. Dayton, zlagani mirovni sporazum, ki je veljal le na papirju. 

Narod ima dovolj, sploh, ko začnejo bombe, Natove bombe, padati po njih. Naenkrat so oni v položaju, ko morajo bežati v zaklonišča in ne vedo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Lahko bi rekli, da je bilo Beograjčanom vsaj toliko »lažje«, ker se niso obremenjevali z ostrostrelci kot je bilo to v Sarajevu ali pa s klavci različnih narodnosti, ko je bilo to po številnih mestih Bosne in Hercegovine. Ampak narod ima dovolj. Dovolj imajo Tarkvinija Ošabnega.

Milan Đorđević ostane (skoraj) sam. Bane odide v New York, kot je dolgo napovedal, tam živi tipično življenja enega od mnogih (več deset tisoč njih) Srbov, ki so v tem obdobju zapustili Srbijo. Dopisujeta si prek elektronske pošte in izmenjujeta občutke, kako je kje. Ali je Beograd stičišče evropskih kultur kot je New York nepredvidljivo stičišče svetovnih? Mogoče. Vedno si želiš biti nekje drugje, ker je tam drugje lepše in boljše. Dokler nisi tam in spoznaš, resnico. Na Milanovih vratih se pojavi Irina, s sinom (iz kratkega in nesrečnega, skoraj maščevalnega zakona z Borisom) in mu ga prepusti v varstvo. Boris pobegne v Solun, boji se mafijskega maščevanja, pa čeprav je vsem bolj ali manj jasno, da iz tega vrtinca in principa »oko za oko, zob za zob« najbrž ne bo prišel živ. Zora, Milanova (platonska) ljubezen, umre. Bile so droge, bile so težave, bil je rak. Milan se vmes spominja zgodovine, družine, nenavadnih usod in prepletov, da ne rečem znova prekletstva. Zdi se, da so vsi na nek način prekleti, zakleti, ukleti. Nihče ne more živeti, kot bi … kot bi lahko živel, kot bi želel živeti. Ali je njihovo prekletstvo Beograd?

Obstajajo pesmi o Sarajevu, ki so jih pisali Zabranjeno pušenje, Indexi in celo Plavi Orkestar. Obstajajo pesmi o Jugoslaviji in seveda o ljubezni v vseh mogočih podobah, željah in oblikah, kot jih je pisal Đorđe Balaševič. Pa dela o državi in duhu časa, kot recimo Kerouacova beatniška mojstrovina Na cesti. Slišimo lahko pesmi, ki so prežete z duhom Beograda po Titovi smrti in tistim nenavadnim časom nekje vmes, ki so jih na plošče zapisali EKV. Obstajajo filmi o nesmiselnosti vojne kot je Lepa sela, lepo gore in tisti o Srbiji po razpadu Jugoslavije, kot je recimo Rane. In imamo tudi knjigo, roman o Beogradu, od Tita do milenija, skozi številne usode, pripovedne niti in pajčevinaste spomine, ki so krhki, a tako zelo močni. Milenij v Beogradu je vse to, pa čeprav se včasih zdi kot nenavadne sanje, celo nočna mora, ki ti ne pusti spati. Ja, prav tako kot Beograd …

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2025         

Featured

Luka Dončić – biografija

Pa smo v zelo kratkem času dobili še drugo biografijo Luke Dončića – morda je bila ta druga še malo bolj nestrpno pričakovana, saj je prav za Slovenijo vključevala tudi tudi tisto novo poglavje, odmevno menjavo k Los Angeles Lakersom in predvsem ozadje …

Do knjige Čudežni fant Carlosa Baideza sem bil na nek precej kritičen, a sem na koncu priznal, da vseeno morda vem preveč in me je to zmotilo. Sivih peg je bilo precej, mnogo stvari je manjkalo ali so bile opisane preveč preprosto in površno. A za nekoga, ki se s košarko in vsemi mehanizmi v ozadju šele spoznava, je bila knjiga natančen in zelo dober vpogled v košarkarsko gladiatorsko areno. Tim MacMahon je ameriški novinar, analitik, ki o ligi NBA, še posebej pa o franšizi Dallas Mavericks, piše za sloviti ESPN. Novinar, ki ima dostop do vseh in vsega, bi lahko rekli. In če sem pri Baidezu opazil, da je veliko in natančno pisal o Lukovem obdobju v Realu iz Madrida, pa seveda tudi času prej (torej vseh dogovorih in oklevanjih) in potem (velik in res zanimiv poudarek je bil predvsem na NBA naboru), se je MacMahon osredotočil na Lukovo NBA obdobje. 

Pri njem je torej Slovenije še toliko manj – tistih Lukovih začetkov in družinske »drame« ni, tudi Reala je bore malo in slovenska reprezentanca je na stranskem tiru. Seveda je omenjen Eurobasket 2017, nekajkrat povezanost z bivšo jugoslovansko košarko, pa kvalifikacije za OI in potem tista neverjetna priložnost, da bi se že v prvem poskusu pomerili za zlato olimpijsko medaljo, naslednje »euro« polomije ni, zadnjim kvalifikacijam za olimpijski turnir pa je namenjena približno ena stran. Že pri Baidezu, ki je sicer Španec (in ti slovijo po temperamentu in fanatičnosti), sem težko razumel, pri MacMahonu (ki je Američan in tam je vse to zgolj nedeljska predstava in družinska sprostitev) morda malo bolj, ampak – kako jim ni jasno, da v primeru takšnih uspehov cela država diha in živi za športnike? Vedo, da nas je dva milijona in da se vsake toliko pojavi nek generacijski, da ne rečem milenijski talent; ki ima za nas status božanstva. A to potisnejo na stranski tir. Nerazumljivo. Zelo zanimivo mi je tudi, da nihče ne piše kaj veliko o tistem slovitem srečanju s Kobejem Bryantom, pa Lukovi večni in Američanom nerazumljivi nezainteresiranosti na All-Star vikendih, kjer je uspel spoznati tudi Michaela Jordana, medijsko odmevnem nastopu v šovu Dude Perfect in tako naprej. 

Korak nazaj – Tim MacMahon je športni novinar in analitik. In tisto, kar na nek način »ubija« to knjigo, je nepregledna gmota statistike. In to ne v nekem zaključnem delu, v razpredelnicah, pa naj si pogleda tisti, ki ga to zanima. Ne, nikakor. V besedilu, ves čas. Toliko in toliko točk, porabil je toliko in toliko metov, kar je tak in tak odstotek, obenem pa skoki in asistence, ukradene žoge, ti in drugačni indeksi (ne)uspešnosti, pa potem seveda ekipno razmerje zmag in porazov, primerjave z drugimi legendami in še vedno aktivnimi konkurenti ter klubi. V časih, ko si lahko vsak ogleda vse mogoče statistike in primerjave? Res potrebujemo to? Upam, si reči, da ne. In če se v besedilu nekajkrat celo izpostavi, da Luke ne zanima osebna statistika, ampak zmage, je vse to še toliko bolj nepotrebno. Podobno moteča so tudi podrobna opisovanja potez, preigravanj, podaj in metov ter ponavljajoča opisovanja, kako izgleda »ravs« v ligi NBA. Vse to je seveda lahko zanimivo in sodi v nek fiktivni roman o košarkarju, v biografijo pač ne. Ker tisti, ki o košarki vedo bore malo, ne bodo vedeli, kaj pomeni ta ali ona takšna in drugačna podaja, preigravanje, izigravanje, prevzemanje, blokiranje in tako naprej. 

In še ena primerjava z Baidezovo knjigo – če sem za tisto rekel, da je zelo prijazna, skoraj piarovska in se zelo trudi Luko prikazati ne le kot čudežega, ampak takorekoč popolnega fanta, je MacMahonova v tem pogledu precej drugačna. »Ne morete reči, da poznate Luko, če ne preberete te knjige.« je izjavil Brian Windhorst, avtor številnih uspešnic in treba je priznati, da res spoznamo Luko v drugi, drugačni luči. Seveda lahko v zagovor (ali izgovor?) rečemo, da Luka na igrišču postane nekdo drug, da ga ponesejo čustva, strast do igranja in neizmerna želja po zmagovanju. In takrat ne varčuje – z gestami, provokacijami, prepiri, tudi žaljivkami in zmerljivkami, na vse našteto pa ni imun nihče. Ne trenerji in trenerski štab, novinarji, soigralci, nasprotniki ali pa gledalci. Ali poslušamo že ves čas Lukove kariere, da se preveč ukvarja s sodniki in premalo sam s seboj? Da. Ali to drži? Drži. 

Pred dnevi sem razmišljal prav o tem, ko sem gledal neke posnetke, drugih košarkarjev in tudi drugih športnikov (konkretno nogometašev, ki še toliko bolj slovijo po tem, da hitro padejo, hlinijo prekrške in se potem prepirajo s sodniki), kakšne so njihove reakcije. Nekateri so kot Luka in ja, ni jih malo. No, mogoče v NBA ligi res bolj malo, vsaj na njegovem nivoju ne. Vseeno pa je več takšnih, ki preprosto nadaljujejo z igro … konec koncev so zato tam in so za to tudi odlično plačani. Gladiatorji, ja. Tako pač je. Zato lahko vse pogosteje beremo izjave številnih evropskih košarkarjev, ki jim je pomembna košarka in ne spektakel, pa tudi denar ne. In so zato iz NBA hitro odšli pa tja sploh niso šli. (Pustimo za trenutek ob strani to, da se nekateri tam niso znašli, ker niso bili dovolj dobri.) Liga NBA izgublja tisti pravi tekmovalni naboj in superiornost, saj je košarka kot igra pravzaprav na zadnjem mestu. MacMahon Lukove težave s sodniki in nenehne prepire nemalokrat izpostavi, pa tudi to, kako se je nekajkrat s tem uspešno spopadel. Le nekajkrat. Eno je, da te podžiga (nasprotno) občinstvo, kakšen nasprotnik ali trener, nekaj povsem drugega pa, da se nenehno prepiraš s sodniki. In to je zagotovo eden največjih minusov, ki jih ima Luka. 

Zakaj pišem o tem? Seveda zato, ker se že nekaj mesecev ubadamo s tem, zakaj so se Dallas Mavericksi odrekli generacijskemu talentu, igralcu, ki so ga mnogi videli kot obraz franšize od prihoda v ligo in vse do upokojitve. MacMahon piše tudi o tem, veliko. Pravzaprav skozi poglavja kar nekajkrat namigne na številne Lukove težave, ki so postajale znotraj organizacije vse bolj moteče in ko je ekscentrični Mark Cuban prodal franšizo, so postale za nove lastnike in vodje, nesprejemljive. Tako zelo nesprejemljive, da so Luko zamenjali v Los Angeles Lakerse. Ali se bodo zadeve tukaj spremenile? Čez noč zagotovo ne, bomo pa videli, kaj bo prinesla naslednja sezona. Jasno je, da je pri Luki vsakič znova težava poletje – pa naj ima v koledarju obveznosti za reprezentanco ali ne. Pivo, čevapčiči, v prevelikih količinah in kilogrami se hitro kopičijo. Začetek sezone praviloma pričaka slabo telesno pripravljen, celo utrujen in kaj hitro se začnejo težave s poškodbami, ki postajajo že kar kronične.

Tako, da se po prebranem pravzaprav ne smemo več vprašati, zakaj so Mavsi Luko zamenjali in s tega poslovnega vidika jih celo obsojamo težko, vsekakor pa lahko obsojamo način, na katerega so to naredili. Luka Dončić prihaja v najboljša leta in če se ne bo začel ukvarjati s svojim telesom in svojo fizično pripravljenostjo, se bo njegova kariera zaključila (pre)kmalu. In za primerjavo, ki smo je deležni pogosto – tudi Nikola Jokić ima rad pivo in čevapčiče, se poleti sprosti in uživa s konji, zagotovo ima kilogram (ali več njih) preveč, a na njegovo igro to ne vplival tako zelo, sploh pa ni tako zelo podvržen poškodbam. In ja, v areni, kjer so na eni strani gladiatorji, sploh tisti najboljši, med katere Luka vsekakor sodi, praviloma odlično plačani, na drugi strani pa tudi tisoči in desettisoči plačujejo visoke cene vstopnic, vsi želijo svoje. In če lastnik nekomu daje visoko plačo, svoje dodajo še sponzorji, dvorana je polna, ker želi prav tega nekoga videti izvajati čarovnije, a tega bodisi ni zaradi poškodb ali pa je kmalu izključen zaradi nenehnih prepirov s sodniki … začaran krog. Luka mora priti nazaj na točko, ko bo užival v igranju košarke in se bo ukvarjal zgolj in predvsem z igranjem košarke. Ali če rečemo drugače (hvala, Esad), Luka se mora spet začeti igrati košarko. 

MacMahon se skozi knjigo veliko posveča Lukovim odnosom – pa čeprav morda niso tako izstopajoči, je pa jasno, da mu je Cuban preprosto gledal skozi prste in da so morali to početi tudi vsi drugi; s soigralci in drugim osebjem znotraj pogona Mavsov. Pogosto napetih odnosov s številnimi soigralci – najbolj izstopajoč je seveda tisti z Latvijcem Porzingisom; in trenerji – Rickom Carlislom ali nasprotniki – še posebej Devinom Bookerjem. Sem bi lahko dodali še Voulgarisa, sicer Cubanovega človeka številk in analitike, ter Donnieja Nelsona, ki je poskrbel za Lukov prihod v Mavse. Seveda je omenjen tudi odnos s pomožnimi trenerji, pa z Jasonom Kiddom in tudi s Kyrijem Irvingom, Nicom Harrisonom in drugimi soigralci. Zanimivo in kar precej drugačno od tistega »prodanega« medijem je tudi odnos s slovitim Dirkom Nowitzkim. Po prebranem se zdi, da odnosa takorekoč nista imela. Dirk je odhajal, ko je Luka prihajal in potem tudi odšel. Nobene posebne vezi, prijateljstva, predaje štafetne palice Mavsov od danes in za večnost – ali je bilo skoraj vse zgolj predstava za kamere? 

Pa seveda MacMahon piše tudi o številnih nespretnih menjavah, obljubljenih, a nikoli izvedenih okrepitvah, »tankanjih« (tj. namerno izgubljanje, da bi ekipe dobile kar najboljšega igralca na prihajajočem naboru), zamujeni priložnosti pri podaljšanju pogodbe z Jalenom Brunsonom in po drugi strani vztrajanju pri nekaterih drugih igralcih (pri čemer je treba opozoriti, da vse to ni bila niti Lukova napaka ali zasluga) ter konec koncev igranje v velikem finalu lige NBA. Gradnja super ekipe za prihodnost. Gafford, Washington in Klay Thompson. Celo nastajanje ekipe, kar se je v lanski sezoni pokazalo, a se je v tej, iztekajoči se, postavilo na glavo, tudi zaradi številnih Lukovih poškodb. In naposled presenetljive menjave, na katero pa so se Mavsi očitno pripravljali dlje časa in so jo slutili tudi nekateri drugi. Lukove neverjetne statistike, čarobne poteze in igre in obenem velika utrujenost. Posledično nezmožnost biti na tako visokem nivoju ves čas.

Ali resnično spoznamo Luko Dončića? Da in ne. Dejstvo je, da so določena poglavja njegovega življenja in kariere precej neznani. Luke osebno – pa ne mislim njegovega osebnega življenja, ampak doprinosa tej knjigi; je malo oz. nič. Bolj ali manj gre za urejen zapis novinarskih konferenc, izjav in intervjujev ter opažanj tega ali onega novinarja. Za nekoga, ki ima dostop – kot sem zapisal; do vsega in vseh, je to slabo. Dajmo si predstavljat, da imamo v takšni knjigi intervjuje, take iskrene in neposredne, ne nujno zelo dolge, vsekakor pa več kot ponavljajoče izjave – z Luko, Kiddom, Cubanom, Irvingom, Porzingisem, Carlislom, Harrisonom, Duffyjem, Dragićem, Kokoškovim, Lasom in drugimi. Mogoče tudi s starši in zaročenko. Kako se Luka sooča z vsem tem, ko blizu ni kamer in sokoljih oči svetovalcev in trenerjev? Težko rečemo, da poznamo Luko Dončića, ker pravzaprav poznamo zgolj tistega Luko, ki ga vidimo na in ob igrišču. Predvsem na igrišču, zdaj smo dobili nekaj neolepšanega pogleda tudi na to, kaj poočne ob igrišču. Že njegovih dobrodelnih aktivnosti in dejavnosti se skoraj nikjer ne omenja, pa vemo, da so ligi in tudi njemu osebno pomembne. In da jih ni malo. 

Luka Dončić kot košarkar? Izjemen talent, eden najboljših. Hkrati perfekcionist in malomarnež. V enaki meri je sposoben narediti potezo več ali (očitno) pojesti tudi porcijo čevapčičev več. Zadeti odločilno trojko v zadnji sekundi ali pa zaradi prepirov s sodniki pozabiti na delo v obrambi in za nameček dobiti tehnično napako. Provokacije ga lahko podžgejo ali pa popolnoma skurijo. Vsekakor govorimo o igralcu, ki lahko (in bi moral) osvojiti kar nekaj nazivov MVP in tudi šampionskih prstanov, a je vse pravzaprav zelo odvisno od njega. Mogoče govorimo o človeku, ki je obdan z napačnimi ljudmi, ki mu svetujejo in govorijo napak, gledajo bolj na svojo kot njegovo korist. Luka Dončić je lahko prihodnost ne le lige NBA, ampak košarke naslednjih deset let. Lahko je – če pa se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od njega. 

Biografija izpod peresa Tima MacMahona vam tako ponuja še en, mnogo bolj NBA-jevski in tipično ameriško statističen in analitičen vpogled v (NBA) kariero Luke Dončića, še vedno pa pove veliko premalo in s premalo globine, da bi res lahko rekli, da sedaj pa poznamo Luko Dončića. Bojim se, da bodo ljudje še toliko bolj iskali in izpostavljali njegove napake, saj so v tej knjigi postrežene na velikanskem srebrnem pladnju, pozabljali pa na vse ostalo. In tega ostalega je ravno tako veliko … 

Rating: 3 out of 5.

Učila, 2025              

Featured

Pisma z igrišča

Esad Babačić in Goran Vojnović, skupaj. Pisma z igrišča je zbirka pisem, ki si jih omenjena avtorja, mojstra slovenske besede, pošiljata in razglabljata o … o čem? O vsem. O športu oziroma športih, glasbi, jeziku, ustvarjanju, umetnosti in kako biti, ostati svoj, samosvoj. 

Avtorjev najbrž ne rabim predstavljati. Vsakič, ko berem mojstrovine, ki jih ustvari prvi, si rečem »Kako je to mogoče? Kako je lahko nekdo tako neverjetno prepričljiv?« in seveda me vsakič znova primer, da bi pero in papir (torej računalnik) za vedno odložil. In potem berem drugega in skušam svet gledati skozi njegove oči, čutiti z njegovo dušo … In spoznam, kako majhen, nepomemben in neznaten sem. Vse to v obvladovanju lastnega, mojega maternega jezika in zapisovanju vsega, kar se dogaja v mojih možganih, mojem srcu, duši.

In zdaj oba, Esad in Goran, skupaj. To ni tekmovanje, kdo bo koga »nadmudril«, »nadmašil«, nikakor. To je izmenjava mojstrov besede, ki sta kljub izraziti generacijski razliki na podobni, da ne rečem včasih kar isti valovni dolžini. To je poezija v prozi. Mislim si, da bodo nekoč zanamci rekli »Takih ne delajo več.«.

A moram tokrat priznati, da sem zadihal. Za trenutek bi moral bralske užitke pustiti ob strani, pa ne morem. Naj bo jasno – ob prebiranju te knjige se uživa. Njuna lahkotnost, igrivost, predanost, domiselnost in preudarnost ter obenem iskrenost in udarnost. Skrbno izbrane besede, premišljeni stavki. To so trojke Luke Dončića iz nemogočih položajev, podaje Dražena Petrovića med nogami na najvišji ravni, koši v zadnjih sekundah navidez izgubljenih tekem, neverjetni driblingi nogometnih mojstrov in »samomorilski« pobegi kolesarskih asov ter remiji, ki so pravzaprav zmage.

Pisma z igrišča so igrišče dveh mojstrov besed, kot bi gledali Birda in Magica, kot bi imeli hkrati na igrišču Jordana in Kobeja, Messija in Cristiana, Peleja in Maradono in tako lahko naštevam v nedogled. In težko je reči, da tukaj, na tej ravni, ni prostora za napake. So, seveda so. Ker sta iskrena, ker ju vodi srce, impulz pisanju daje (balkanska) duša, tu ni prostora za razum, za razmišljanje. Zgreši, podaš v prazno, preigraš samega sebe, zmanjka ti moči. Ali kot na neki točki piše Esad, ko imaš en mojstrski stavek, a nič več kot to. Kako naprej? Čutiš, pišeš. In prav zato sta Esad in Goran ne le dobra, ampak odlična. Nedosegljiva, morda celo nedojemljiva. 

Knjig pač ne berem le kot bralec, ampak tudi kot pisec. Pa čeprav nisem niti na ravni avtorjev, do stopnje njune prepoznavnosti pa (najbrž oz. zagotovo) ne bom prišel nikdar. Vsak po svoje generacijska fenomena (Goran pripada moji generaciji) in lahko smo veseli in ponosni, da živimo v času, ko lahko beremo njuna dela. To dokazujejo njuni romani, njune nagrade in seveda Pisma z igrišča. Njunega igrišča. Igrišča besed. A če skozi šport, potovanja, umetnost, literaturo, glasbo in še kaj pišeta o tem, kako pisati, oba nemalokrat sporočita, da je njuno delo, delu umetnikov, težko. Spregledano, nerazumljeno. In da se vsak, ki se s tem ukvarja, na neki točki znajde v slepi ulici, slepem črevu družbe. 

Tako kot je v športu vsak lahko kavč selektor, je tudi v sodobni umetnosti družbenih omrežij in komentarjev vsak lahko (kavč) umetnik in ustvarjalec. Da o (kavč) kritikih ne izgubljam besed. Praviloma najglasnejši so pol- in nepismeni. Ni jih malo. Glasni so sploh takrat, ko nekdo na -ić nekaj napiše, dobi nagrado, priznanje, spoštovanje … glasni so, ker so – tako po slovensko; nevoščljivi. Kako lahko dva, »ta dva«, dobivata nagrade in tako zelo obvladata jezik? Ker pravzaprav ne gre za jezik, ampak za to, kako dobro ti uspe v jezik prenesti tisto, kar vidiš, slišiš, čutiš. Gre za to, v kolikšni meri ti uspe ostati ti.   

Ali sem o knjigi Pisma z igrišča napisal kaj pametnega? Bo bralcem teh vrstic jasno, o čem sta si avtorja pisala, pripovedovala drug drugemu? Morda, morda tudi ne, upam pa, da ti bo jasno – draga bralka, dragi bralec; da je TO ena tistih knjig, ki jo MORAŠ prebrati. Esad in Goran – težko rečem kolega, še težje prijatelja; hvala vama. To lahko rečem, z veseljem, globokim spoštovanjem in ponosom. 

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2025      

Featured

Gringo loco

Težko bi rekel, da me k branju neke knjige premami pretirana medijska pozornost, prej odvrne, a moram priznati, da za to knjigo najbrž niti vedel ne bi, če ne bi bil glavni junak, Simon Doma, zadnji teden s svojo zgodbo, tj. knjigo, v vseh večjih medijih. Knjigo sem potem med kupovanjem darila opazil in kupil. Da vidimo …

Simon Doma, kot ga lahko gledamo zadnji teden v medijih, deluje kot dobrodušnež z velikim srcem. Ima nek žar v očeh, nalezljiv nasmeh in podobo soseda, ki ti bo vedno priskočil na pomoč – pa če ti zmanjka moke, ne vžge avtomobil ali pa je treba odnesti v hišo kavč. Na naslovnici knjige fotografija, kjer je njegov pogled mogoče simoblično usmerjen v tla, glava sklonjena, vidi se tetovažo hudiča, ki mu nekaj šepeta na uho. Zadaj je tema – znak, da se je poslovil od temne preteklosti, da je s to knjigo zaključil mučno poglavje? Pa čeprav kot piše v predzadnjem poglavju, bi lahko bila zgodba povsem drugačna, morda celo še temnejša. In seveda ne pozabimo na preprost zapis »Resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora.« in če bi tu dodali še razlog obsodbe, bi bila mera polna. Na letališču v Caracasu so ga dobili s 5 kilogrami čistega kolumbijskega kokaina v kovčku. Kar je izgledalo kot izhod iz predvsem finančnih težav v Sloveniji, se je sprevrglo v začetek dobesedno peklenskih muk na drugem koncu sveta, v enem najzloglasnejših zaporniških sistemov na svetu. 

In še nekaj je pomembno na naslovnici – knjigo oz. zgodbo je napisal, zapisal pisatelj Aleš Čar. Prekaljen pisatelj, ki je – vsaj tako si mislim; poplavo Simonovih misli in morda na trenutke celo raztresenega pripovedovanja ustrezno ubesediti ter spraviti v neko obliko. Na trenutke se sicer nisem mogel znebiti občutka, da bi lahko knjigo z neko zdravo distanco vseeno prebral še kdo. Kar nekajkrat se zgodi, da se posamezni stavki oz. dogodki ponovijo, posamezni skoki v preteklost in razlage so prehitri, kot bi pripovedovalec preprosto izgubil glavno nit. Ampak to so malenkosti – tempo pripovedovanja je silovit in knjigo boste »požrli« v nekaj dneh. 

Simon Doma je imel v rodni Sloveniji kar nekaj težav – propadlo zvezo in majhnega otroka, senco nasilnega očeta nad seboj, ves čas prisotne finančne težave in dolgove, ki so naraščali. V določenih trenutkih je življenje užival z največjo žlico, se zabaval in šel dobesedno iz danes v jutri. Vse dokler … Stereotipno bi lahko rekli, da si je denar izposodil od napačnih ljudi – več kot enkrat. Denar, ki ga je bilo treba vrniti. Seveda z obrestmi. Nazadnje je zaupal še napačnemu človeku in se odpravil na tvegano »pustolovščino« v južno Ameriko, v Venezuelo. Postal je kokainska mula. Mula, ki so jo z že omenjenimi petimi kilogrami čistega kolumbijskega kokaina ustavili na Letališču Simona Bolivarja v Caracasu … 

In potem? Nikoli v bistvu ne izvemo, ali so Simona dejansko prepoznali kot tveganje, kot mogočo kokainsko mulo (čeprav v zaključku zapiše, da je belopolt moški, ki potuje sam, v Venezueli, avtomatično sumljiv) ali je bil s strani slovenskih »partnerjev« pač žrtvovan? Odnos, ki so ga kasneje kazali do njega, kaže predvsem na to, da jim je bilo zanj popolnoma vseeno. Bil je mula, ki so jo ujeli. Konec zgodbe. Znajdi se. 

Simonu se niti sanjalo ni, v kakšnem se bo dejansko znašel. Sprva se je zanašal na pomoč »partnerjev«, na njihova zagotovila in dejstvo, da če pride do najhujšega, ga bo »pičlih« 15 tisoč evrov spravilo iz zapora. Seveda – teh 15 tisoč moraš imeti, ali ti jih mora nekdo dati ali spet posoditi in si potem v novem začaranem krogu pekla. Ampak zadeve so se prav tedaj v Venezueli na zakonski ravni drastično spremenile – kazni za tovrstne prekrše so pomenile 15 let zapora, brez možnosti pomilostitve. A kot lahko razberemo iz nadaljevanja, so spremembe pravzaprav del venezuelskega vsakdana. Eno pa je dolgo časa ostalo nespremenjeno – zapore v Venezueli pazniki nadzirajo zgolj na papirju, dejansko jih vodijo klani. 

Simon Doma se je 1. decembra 2010 znašel v zaporu Los Teques. Ni bil ravno najzloglasnejši, prijazen pa sploh ne. Razdeljen med klane – Pavilion 1, Pavilion 2, Maximo, Mostrico in Especial, kjer je pristal tudi Simon. Tudi to, kdo je izbran v kateri klan, je določeno. Kam gredo oz. kam ne smejo tujci, kam gredo pedofili, kam najhujši morilci in tako naprej. Velja omeniti še Inglesio (oziroma Cerkev), kjer se je zapornik zaobljubil bogu, širil božjo besedo, hodil, spal, jedel in se tuširal z Biblijo, da ga niso ubili. No, in potem so še zaporniki, ki so si zašili usta, čakali na premestitev v drug klan ali drug zapor in zašita usta so jim ravno tako nudila zaščito pred ubojem. In ja, v zaporih ljudi ubijajo. Zaporniki zapornike. Redkokdaj za to poskrbijo šefi klanov, praviloma so to t. i. luceri. Simona Doma je postal eden prvih (če ne prvi) tujec, ki je v Los Teques postal lucero. Prodajal je robo (predvsem droge) in skrbel za izterjavo dolgov med drugimi zaporniki znotraj klana. Tisti, ki niso plačali, so morali na zagovor k šefu klana v prav posebno sobo, a že priti tja je bil pogosto izziv, saj so jih luceri pričakali z dobro odmerjenim udarcem s kopitom pištole. In tisti, ki dolgov ni mogel plačati, je bil tepen. Pogosto vsak teden. Včasih, sploh ob hujših prekrških, je lahko tudi umrl. Hierarhija je bila strogo določena. Tudi Simon je bil med tistimi, ki je sprva – takorekoč polovico prestajanja kazni v Los Teques; bil med »obiskovalci« zloglasne sobe 3, ki jo je vodil šef klana Especial, Rocky. Ne bom vam kvaril branja in razkrival podrobnosti, a Simon natančno opiše odnose znotraj klana, med klani ter sistem dela, finančne tokove in še bolj preživetja v Los Teques. 

Tudi ta se je potem začel spreminjat, ne le v Los Teques, ampak kar po celi Venezueli. Želja oblasti je bila, da nadzor nad zapori prevzamejo oni. Kar seveda ni bilo najlažje, Los Teques pa je bil vzorčni primer. Prvo korak je bil, da so iz zapora premestili vse tujce, ki so bili vseeno nekoliko bolj zaščiteni od domačinov. Z »nekoliko« je mišljeno to, da so imeli nekoliko več možnosti, da preživijo, še vedno pa prav nobenega zagotovila, da bodo. Domačih kaznjencev ni pogrešal (skoraj) nihče, tujce pa ambasade, nevladne organizacije, celo mednarodna javnost in so bili pač nekoliko bolj previdni. 

No, te spremembe so za Simona pomenile premestitev v drug zapor, drug svet. 17. decembra 2012 je odšel v Rodeo 2. Zapor, ki ga je upravljal rasistični in sadistični upravnik Julio in ki je bil v dobršni meri zapor, kakršni naj bi zapori bili. S krutim upravnikom in pazniki, ki so ga vodili. Simon, ki je bil v Los Teques lucero in je tam spoznal, da v življenju ne želi več delati, ampak bo tudi po vrnitvi domov živel s pomočjo ilegalnih poslov, je bil seveda šokiran. Še slabša hrana kot v Los Teques, prenatrpanost in dejanska oblast paznikov, predvsem pa upravnika. Gladovne stavke, upori in dosegli so nek premik, tudi Simon ga je. Mogoče ima na svoji strani bolj angele kot hudiče, mogoče ni toliko nor (gringo loco) niti hudičev (Diablo), kot se ga je prijelo v Los Teques. Sploh zadnje leto v Rodeo 2 je preživljal dokaj lagodno, se spoprijateljil s pazniki, še bolj s paznicami in na koncu celo z donom Columbianom, enim glavnih ljudi kolumbijske narkomafije. Načrt, da tudi po povratku v Slovenijo, ne bo potreboval več delat, se je počasi sestavljal. 

In potem je prišla še odredba – zelo hitro, pri čemer je vsekakor pomagal tudi novi »znanec« in potencialni bodoči poslovni partner, don Columbiano; da bo Simon preostanek kazni lahko prestajal v Sloveniji, na Dobu. Med oktobrom 2014 in januarjem 2017. In če se sprva zdi, da je v Venezueli spoznal obe skrajni plati zaporov, ga je čakala še treja, domača, skoraj »hotelska«. Zapor na Dobu, kjer lahko izbiraš med vrstami hrane (in nikakor ne rabiš stradati), gledaš televizijo, imaš dostop do interneta in si za svoje delo celo plačan. Seveda je Simon tudi tudi spoznal različne zanimive like, ki so sploh na dvorišču sklepali milijonske posle in pa tudi tiste, ki so milijonske posle že sklenili – npr. Šrota in Kordeža, v času tik pred ali potem pa sta svojo kazen na Dobu med drugimi prestajala tudi Bavčar in Janša. Človek, ki v Sloveniji živi pošteno življenje in prebere tako knjigo, se nehote vpraša, če ne bi bil tudi pri nas dobrodošel kakšen zapor venezuelskega tipa, da bi določene posameznike dejansko naučil kozjih molitvic. Ampak obenem je treba priznat – takorekoč vse, kar je Simon Doma opisal v tej knjigi in se je dogajalo v Venezueli, je kršenje vseh človekovih pravic in kaj takega se pač ne bi smelo dogajati. Obenem pa so naši zapori v marsičem vse prej kot kazenske ustanove …

No, in če je bil Simon še pred odhodom domov prepričan, kaj in kako v prihodnosti, imel je stike s »partnerji« v Venezueli in je bil še nekaj časa med prestajanjem kazni na Dobu prepričan, da bo res tako, se mu je potem v mislih začela slikati neka druga podoba. Morda je bila za to kriva mama, ki je morala žrtvovati marsikaj, da je njen sin preživel v Venezueli in se domov vrnil živ. Morda njegovi otroški prijatelji, sin ali pa nova partnerica, ki jo je spoznal. Morda pa potovanje na Kubo, kjer je videl in doživel čisto preveč Venezuele in se ob vseh spominih ni počutil posebej lagodno, ko so ga na ulicah spremljale podobe mrtvih, ubitih lucerov iz Los Tequesa. Kako pravijo – »live by the gun, die by the gun«? Morda pa so bili krivi konji na Dobu. Kakorkoli že, prišel je do spoznanja, da mora zaživeti drugače.   

In je. Simon Doma ima sedaj slikopleskarsko podjetje in se je zaljubil v konje. V življenje. Kljub mamljivim ponudbam, ki še vedno prihajajo, živi pošteno življenje. In da bi lahko naredil vsaj približen konec, se je odločil svojo zgodbo povedati tudi prek knjige. Gringo loco. Spomnil sem se na karizmatičnega igralca Dannyja Treja, njegovo biografijo Trejo in natančno popisano pot od zločinskih tolp domačega Los Angelesa, prestajanja kazni v zaporu, tolp, ki so obvladovale zapore in nato velikega očiščenja ter predvsem velike želje, da pomaga drugim, da ne bodo pomotoma zašli na njegovo pot. 

Morda bo tudi Simonova zaporniška biografija komu pomagala – ker »posel«, ki ga je Simon tedaj izbral, niso le lahek denar (pa tudi za to ni nobenega zagotovila), potovanja, razkošni avtomobili in zabave. Dovolj je ena napaka. Ena slaba odločitev. En nezadovoljen posameznik na drugi (no, pravzaprav na katerikoli) strani in vsega je konec. Hišica iz kart se podre …

Rating: 4 out of 5.

Simon Doma, samozaložba, 2025 

Featured

Premiera

Sodim med tiste, ki se ne ozira, kaj odličnega in zanimivega je nekdo storil v preteklosti in s prejšnjimi deli, morda celo v drugem žanru – posvetim se aktualni zadevi in si skušam ustvariti kar najboljše mnenje. Premiera Emila Filipčiča je precej zmedeno, (skoraj) avtobiografsko pisanje, preskakovanje in nizanje spominov, pri katerem pol časa ne veš, kaj sploh bereš.

Emil Filipčič je vsekakor nekdo. Nekdo, ki je v našem kulturnem prostoru s svojimi revolucionarnimi idejami, predvsem pa drugačnostjo, s katero je krepko izstopal iz okvirjev povprečnosti, spreminjal kulturno krajino. In če bi se v naštevanju njegovih dramskih in romanesknih del najbrž izgubil, sta izstopajoči vsekakor dve deli, ki jih (ali pa bi jih moral) poznati vsak prebivalec dežele na sončni strani Alp – najprej kultna Butnskala (skupaj z Markom Dergancem) in kasneje najbrž še kultnejši Radio Ga Ga (seveda s Sašom Hribarjem). Vsaj prvo je najbrž najbližje in najbolj izvirno, kar lahko Slovenci postavimo ob bok slovitemu Montyju Pythonu kot (malo manj izvirnim) Nadrealistom. Skratka, Filipčič je koval prihodnost. Mogoče mu manjkata nagrada ali dve (ne da bi jih sam pretirano želel), mnogi pa bi najbrž dodali tudi, da mu manjka kolešček ali dva, a to je vse nevoščljivost. 

Zase bi težko rekel, da sem FIlipčičev ljubitelj, še manj poznavalec in še najmanj častilec. V prvem primeru bi mi bili določeni deli Premiere mnogi bolj jasni, v drugem primeru bi vse skupaj lahko z marsičim primerjal in v tretjem bi seveda trdil, da gre za čisto zlato in njegovo (skoraj) najboljše delo. A ker nisem nič od tega, sem samo bralec, sem si pol časa mislil »Kaj za vraga sploh berem?« in vsaj tri četrtine tega časa »Zakaj za vraga sploh to berem?«. 

Imamo avtorja, Emila Filipčiča in imamo njegov alter-ego, Jaguarja Petroviča, sicer lik iz črtice Ilfa in Petrova. Včasih v istem stavku preskoči iz prve v tretje osebo, na kar tudi sam ves čas opozarja in se za to opravičuje. Smo v Ljubljani v med- in pocovidnem času, potem se vrnemo v čas otroštva v Filipčičev rojstni Beograd, sledi selitev v Ljubljano in potem vse tisto, kar sledi. Torej smo spet v Ljubljani, nekako tukaj in zdaj. Zanimivo je, da sem pred časom pisal mlademu avtorju podobnega, a precej sodobnejšega pisateljskega sestavka – Danijelu Milentijeviću, ki mi je v branje poslal svoj prvenec List tujega gozda. Tudi pri njem pol časa nisem imel pojma, kaj sploh berem. Skupek spominov, misli, domislic, šal, kjer je naslov sam po sebi odličen, šepa pa vsebina. 

No, pri Filipčiču spremljamo njegov/Jaguarjev razvoj in odraščanje, divja šestdeseta in nič bolj mirna sedemdeseta, srednjo šolo in vse mogoče težave ter potem študij in vmes ničkoliko stranpoti. Filipčiču (Filetu, kot ga poznajo vsi, ki ga poznajo boljše) je uspelo – v gledališču, literaturi, na radiu in življenju. Izgubljal je prijatelje in sodelavce, hodil po pogrebih, čakal na premiere in zadnja dejanja. 

V samo pisanje je vključil kar precej zapisov, za katere pravzaprav ne vemo, ali so nekakšni dnevniški spomini, opombe, mogoče celo ideje za prihodnja dela. Premiera je na nek način polna življenja (in smrti), zmag in porazov, pričakovanj in neskončnih čakanj, polna (zametkov) zanimivih anekdot in spominov ter obenem prazna. Kot bi avtor knjigo napisal samo zato, ker jo je (po pogodbi) moral. In ko kot avtor izgubiš tisto iskrico norosti, ki te je delala zanimivega in drugačnega …

Rating: 3 out of 5.

Beletrina, 2024     

Featured

Tik pred koncem sveta

Jonas Jonasson ima za pasom toliko enih zabavnih, odštekanih in nepredvidljivih zgodb, da pravzaprav niti ne preseneča, da se je tokrat lotil celo konca sveta. Vanj pa v glavno vlogo postavil znova tri (vsaj tri) nepozabne karakterje, kot si jih lahko izmisli le on. 

Jonas Jonasson se nam je najprej predstavil s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil (ne gre pozabiti tudi nadaljevanja, torej Novih prigod stoletnika …), nadaljeval z ne tako zelo prepričljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, se vrnil na stara pota z Morilcem, ki je hotel v nebesa in svoj ugled potrdil z Maščevanje je sladko, d. o. o.. Jonasson je vsaj zame tista svetlejša in komična plat vsakodnevnih tegob in bolj resnih zgodb, ki jih recimo zapisuje Fredrik Backman, še en sodobni skandinavski mojster pripovedovanja. Seveda se ob Jonassovih delih krohotamo, držimo za glavo in v nekem skritem kotičku celo razmišljamo »kaj pa, če je vse res?!«, vseskozi pa lahko – včasih bolj in drugič manj odkrito; čutimo bridkost ali pa krutost realnosti. 

Seveda tudi tokrat – v Tik pred koncem sveta; ni kaj bistveno drugače. Petinsedemdesetletna spletna vplivnica, Agnes, je zaslovela in obogatela po zaslugi svojega odličnega popotniškega bloga, ki pa je v celoti – zlagan. Agnes ima občutek za posel, a tudi za sodobna orodja prilagajanja fotografij in krone kar same prihajajo na račun. Po drugi strani je tu Petra, popolnoma spregledana znanstvenica, ki je skrbno izračunala ne le datum, ampak tudi uro konca sveta, a je (seveda) nihče ne jemlje resno. Ampak – če postavimo snovalce teorij zarot na stran – kdo pa danes sploh še verjame znanstvenikom in strokovnjakom? Seveda bomo verjeli spletnim vplivnežem, ker oni pač vedo in pika. Glavni pa je pravzaprav Johan, blago rečeno rahlo trčeni posebnež, ki ga njegov brat že celo življenje spretno vleče za nos, tako ali drugače goljufa ali izkorišča, je pa Johan res neverjeten kuharski umetnik. Jonasson (ali pač njegova založba) bi lahko zelo spretno izdali kuharico z jedmi za konec sveta. Morda se ob knjigi ne boste zabavali, boste pa med prebiranjem kar nekajkrat postali lačni. 

No, in ko avtor v svojem novem delu združi tri takšne karakterje in upam si reči, da je tega sposoben le Jonasson, potem je seveda jasno, da nas čaka nekaj neverjetnega, skrajno zapletenega in nepredvidljivega. Potovali bomo iz Skandinavije prek Evrope in vse do Rima, vmes pokukali tudi v ranjko Sovjetsko zvezo in nato Rusijo, se za nekaj časa ustalili na Kondorjih (saj boste videli), potem zavili v ZDAin se vrnili nazaj v Evropo. 

Poravnanih bo kar nekaj starih in nikoli plačanih računov, tako ali drugače bodo zaceljene rane iz otroštva, razkrita prešuštva in celo očetovstva, strmoglavljen bo sicer povsem demokratično izvoljen diktator, v povsem drugačni luči se nam bo prikazal Barrack Obama, izvedeli bomo skrivnost funkcioniranja ruskega političnega sistema in kako preprosto neka država postane davčna oaza. Pa konec sveta? Naj bo to en tak »kvarnik«, ampak tistega prvega napovedanega konca sveta ne bo – Petra se je pač malo uštela, ampak so v drugo njeni izračuni dosti bolj zanesljivi in verjetni, a bo treba vseeno še malo počakati.

Jonassova največja vrlina je pravzaprav ta, da kakorkoli je vse seveda nemogoče in pogosto tudi za lase privlečeno, je kljub vsemu zabavno in berljivo. Dejstvo, da na koncu vse niti tako zelo spretno poveže, da me prav zanima, kako bi se obnesel kot recimo pisec kriminalk, mu prav tako štejem v velik plus. Vse skupaj bi šlo seveda lahko tudi v kategorijo »Nemogoče je mogoče« ali »Kaj pa če …«. Tik pred koncem sveta je ena tistih knjig, ki jo boste prebrali, se ob njej zabavali, jo odložili na polico in kadarkoli se boste odločili, da jo boste znova prebrali, boste v njej zagotovo našli kaj novega. Nepričakovanega, zabavnega, zanimivega. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2024  

Featured

Moje leto počitka in sprostitve

Ob tej knjigi Ottesse Moshfegh, kot berem najbrž novega literarnega fenomena, ne boste počivali, še manj boste sproščeni. Prav nasprotno – napeti boste kot struna in pol časa se vam bo zdelo, da ste na kakšnem čudnem »tripu«. 

Avtorici je treba priznati, da je uspela napisati nekaj novega ali pač vsaj na nov, drugačen način, tudi reševanja nastale situacije pri glavni avtorici se je lotila na neobičajen način. Neimenovana glavna junakinja je kar pošteno privilegirano bitje, ki je po zaslugi zapuščine pokojnih staršev dobila dovolj denarja za preživetje, za nameček ima v lasti še eno družinsko nepremičnino, živi pa v lastniškem stanovanju na newyorškem Manhattnu. Ne ravno običajno, niti za Slovenijo, še manj pa za ZDA. In tako si lahko privošči, da ne dela, dela slabo in dobesedno išče samo sebe. Knjiga je pravzaprav tako na eni strani opisovanje tega leta počitka in sprostitve (ki to dolgo časa ni), po drugi strani pa gre za iskanje identitete ter razčiščevanje z nekimi preteklimi demoni in dogodki.

Pripovedovalka, za katero bi lahko rekli, da je na nek način izgorela (čeprav bi bil v njenem primeru morda primernejši izraz, da se je izgubila), se odloči, da si bo vzela leto »na off.«. A v tem času ne bo npr. prepotovala sveta, napisala priročnika ali romana, šla v kakšen budistični tempelj, doktorirala ali kaj podobnega. Ne, ona bi rada dobesedno počivala, počela nič. Poznam nekaj takšnih, ki ne delajo nič in poznam tudi nekaj takšnih, ki želijo delati absolutno nič in samo počivati. Nimam pojma, si pa predstavljam, kako dolgočasna so njihova življenja. 

No, naša pripovedovalka se po pomoč zateče k doktor Tuttle, ki jo je našla v telefonskem imeniku (saj veste, Amerika) in ki je po lastnih besedah dobra zdravnica. Pravzaprav je doktor Tuttle najbolj izrazit in živ lik v tem romanu in uteleša vse tisto, kar je narobe tako z zdravstvom, farmacijo kot psihološko pomočjo. Njeni nasveti oz. zdravljenje, razlage in slepo predpisovanje zdravil (z obveznim dodatkom oz. opozorilom previdnosti, če bo zavarovalnica kaj preverjala), postavljanje diagnoz ter vedno novo iskanje vzrokov in možnih stranskih učinkov, da o njeni ordinaciji (ki se zdi preprosto neurejen dom) sploh ne izgubljam besed. Prav tako seveda nikoli ne pozabi izstavit računa – 300 dolarjev, tudi če pacientke ni. 

In pripovedovalka tako golta vse, kar dobi. Dobesedno vse in dobesedno golta. Na neki točki se zdi, da je ona bolj vešča ugotavljanja stranskih učinkov in posledic (prekomernega) uživanja vseh mogočih zdravil ter neustreznih kombinacij. Večino časa nima pojma, kaj se z njo dogaja (impulzivno nakupovanje, pohajanje po mestu ipd.), doživlja res intenzivne sanje oz. nočne more in čaka, da vse skupaj mine. Po drugi strani lahko nekaj noči zapored ne spi, »bingewatcha« vse mogoče serije ali pa filme, najrajši tiste z Whoopi Goldberg in Harrisonom Fordom. Še najbolj (pa še to pogojno) prisebna je v trenutkih, ko si gre iskat zdravila.

In potem je tu še Reva. Pripovedovalkina najboljša prijateljica, kjer je treba seveda znova uporabit pogojnik. Reva hodi k njej, ji skuša pomagat in jo tolažit, ji svetovat, ampak večino časa je ona tista, ki potrebuje pomoč in nasvet, pivskega kompanjona. A pripovedovalki gre Reva na živce. Noče je poslušat, biti z njo v istem prostoru, kaj šele popivat in kakšna muka, ko mora potem na pogreb njene matere. Ko bi pa tako rada spala … 

A prav Reva je tista točka preobrata, ki pripovedovalko skoraj prisili v nenavadno odločitev, kako si bo dejansko odpočila in se sprostila. Naredi natančen načrt in se ga drži. A do tja je morala prehoditi dolgo pot, polno zablod in drog. Doživimo na koncu razsvetljenje? Ga doživi glavna junakinja? Presodite sami.

Vsekakor je jasno spoznanje, da okrevanje in »ozdravljenje« traja in se ne zgodi čez noč. Karkoli je že privedlo do nekega stanja, ne moreš kar tako reči »No, zdaj sem pa ok.« Vsekakor oseba na tej poti sprejme kakšno (no, nekaj) slabo odločitev, napako, vsekakor pa se na nek način očisti. Slabih odnosov, navad (khm khm) in slabega stanja duha. Recimo, da je to pot ozdravljenja. Težko si sicer predstavljam, da nekdo celo leto takorekoč nič ne je in živi (spet smo pri pogojniku) od kave in različnih tablet ter občasno alkohola. Kaj vsa zdravila, ki jih pripovedovalka našteva (in uživa), storijo notranjim organom in telesu nasplošno, nimam pojma. Koristijo zagotovo ne. 

Tako da je Moje leto počitka in sprostitve precej mučno in naporno branje. No, vsaj meni je bilo. Sam bi si vsekakor takšno leto – če bi imel ta privilegij, da bi si to lahko tako ali drugače »privoščil«; vzel in izkoristil popolnoma drugače. Ampak pot »ozdravljenja« je za vsakega posameznika drugačna. Priznam pa, da je ta knjiga ena tistih, ki je ne bi vzel na samotni otok.

Brez ocene 

Pivec, 2024   

Featured

Zaje*ali smo

Mladinski roman, ki pripoveduje o avstralskih staroselcih, težavah in predsodkih, s katerimi se srečujejo. V središču zgodbe je najstnik Jamie, ki s prijatelji zaje*be in pristane v avstralskem zapornem sistemu. In bistvo zgodbe ni le to, kaj se dogaja znotraj, ampak kaj ga čaka, ko enkrat pride ven. 

Roman Garyja Lonesborougha me je v marsičem spomnil na Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom Shermana Alexisa, ki ga v zaključku svojega bivanja v mladostniškem zaporu začne prebirati tudi glavni junak knjige Zaje*ali smo – Jamie. Druga celina, drugi staroselci, a pravzaprav isti odnos in težave predvsem tistih, ki so si prisvojili njihovo zemljo, njihovo deželo, njih pa potisnili nekam na obrobje, po možnosti s kupom alkohola, drog in morda celo orožjem. 

Prva prav zanimiva informacija mi je bila vsekakor ta, da avstralski staroselci ne želijo, da jih imenujemo Aboridžini oz. ima ta naziv celo slabšalen in rasističen prizvok. Če se pri Indijancih vedno znova muzamo zaradi »Kolumbove napake« in iščemo ustrezno poimenovanje – v ZDA tako bolj ali manj uporabljajo »native Americans« in tukaj gre pravzaprav za podobno smer – staroselci Avstralije ali pač staroselci Amerike. Pošteno? Pošteno. 

V glavni vlogi romana Zaje*ali smo nastopa že omenjeni 15-letni Jamie, ki živi pri teti in stricu, njegov brat Trey je pred leti odšel v Sydney, na starše je takorekoč nehal misliti. Ker ju preprosto ni in zdi se, da jima je pravzaprav vseeno. Starša sta imela določene težave v življenju in tako so jima oblasti vzele oba fanta in ju dali v »rejo« teti in stricu, ki sta zanju skrbela, kot bi bila njuna. Tako se skozi zgodbo mnogokrat pokaže tako vidik odnosa belskih »kolonizatorjev« do staroselskega prebivalstva tudi skozi ta birokratski način razmišljanja in deprivilegiranost. Obenem Jamie globoko v sebi trpi, ker sta podobi mame in očeta zgolj bleda spomina in kot v zaključku prizna, bi imel najbrž v življenju mnogo manj težav, če bi živel s staršema. Tudi razlog, da je njegov brat odšel iz Dalton’s Bayja, se zdi kar nekako logičen, tako v odnosu do ostalih staroselcev kot v odnosu vseh belcev do njega – brat Trey je namreč gej. 

Jamie sicer pripada ljudstvu Koori in sicer gre za staroselske Avstralce, ki živijo na območju Novega Južnega Walesa in Victorije. (Mimogrede – v knjigi najdemo kar nekaj pomembnih in zanimivih opomb za lažje razumevanje odnosov in razmerij, ki so delo prevajalke Nataše Grom). Tudi njegovi prijatelji so bolj ali manj Kooriji in kot mnogim najstnikom po celem svetu, tudi njim po glavi hodijo (predvsem) neumnosti. No, ali če rečem drugače – iščejo predvsem način za brezskrbno zabavo. Šola je seveda bedna, belci jih ne marajo, policaji sploh ne, občasno igrajo footy (nekakšna rekreativna različica ragbija), predvsem pa se zabavajo, pogosto v omami alkohola in marihuane. 

Tako Jamieju nekega večera v navalu mladostniške brezbrižnosti in pretirane samozavesti, okrepljene s prepovedanimi substancami, skupaj z najboljšima prijateljema Dallyjem in Lennyjem, pade na pamet, da bodo malo popraskali avto največjega frajerja (kar pomeni tudi enega največjih »težakov«) na šoli, katerega oče je pomemben in premožen mož. Najbrž ni treba omenjati, da gre za belce, kajne? No, in ker se pojavi priložnost, fantje avto ne le »okrasijo« s praskami, ampak se z njim odpeljejo (če vprašate njih, so si ga sposodili, v bistvu so ga ukradli) in ga med policijskim pregonom tudi močno zdelajo. Tako kot potem njih zdelajo policisti, sledi pa seveda še kazen. 

Jamie pristane v mladostniškem zaporu v Kinstonu, kjer je kar nekaj Koorijev, pa tudi veliko belcev in kjer se kaj hitro znajde v tako ali drugače kastnem kolesju ustanove, ki ji pri nas rečemo »vzgojni zavod«, »popravni dom« in kaj podobnega. Jamie se z nekaterimi spoprijatelji, nekaterim se spretno izogiba, med drugimi nekaj časa tudi pazniku Alexu, ki deluje kot ves čas prisotna in preteča grožnja. Prav dolgo ne gre in tako Jamie po zaslugi različnih neumnosti, impulzivnih odzivov in dejanj pada in se vzpenja po internem sistemu svobode in privilegijev mladostnikov, ki čakajo na sojenje, razsodbo ali oprostitev. Mnogi že vnaprej vedo, da se bodo (kmalu) vrnili, drugi zatrjujejo, da jih ne bo nikoli več nazaj. 

Jamie poleg nekaj streznitvenih trenutkov v Kinstonu spozna tudi Shae, nekakšno vzgojiteljico oz. pedagoginjo, ki je Jamieju kot sestra, ki je ni nikoli imel. Skrbna, ljubeča – čeprav vedno zelo profesionalna; in željna, da bi Jamieja rešila usode številnih, ki se enkrat znajdejo v takšni ustanovi. Gre za eno redkih oseb, ki v Jamieju prepoznajo potencial in ta potencial je – pisanje. Poezija, če sem natančen. Morda se vam bo med branjem zdelo, da bereto poezijo v zelo prostem slogu, in temu lahko pritrdim, saj gre načeloma za Jamiejevo poezijo oz. njegov poetični tok misli. (Glede na to, da je avtor tudi sam staroselec Avstralije – ne pa iz plemena Koori, in da je dolgo časa deloval v takšnih kazensko-vzgojnih ustanovah, je najbrž v zapisanem tudi marsikaj resničnega.) In oh, kako lahko tukaj pritrdim, da te pisanje (česarkoli že) zlahka odvrne od slabe družbe, slabih navad in nenazadnje slabega življenja. 

V zgodbo se na neki točki vrne brat Trey in seveda gre vse skupaj v smer soočenja z mamo in očetom. A bo moral Jamie prej še priti iz zapora, se soočiti z Markom Cassidyjem in njegovimi pomočniki, poravnati račune in zapustiti Dalton’s Bay. Mu bo uspelo? Ali bo še enkrat (več) vse skupaj zaje*al?

Mogoče je za nas glavna hiba knjige Zaje*ali smo to, da se dogaja v Avstraliji, kjer je marsikaj drugače – predvsem govorim tukaj o zakonih, sodstvu, obravnavanju »manjšin«, šolskem sistemu in tudi kazensko-prevzgojnem sistemu. Recimo, da imam kot starš posreden vpogled v dogajanje in delo naših vzgojnih zavodov in papir prenese marsikaj, realnost pa je pogosto drugačna. Tudi in predvsem zato, ker sistemi pri nas ne funkcionirajo in ne sodelujejo. Temu lahko dodam še to, da imajo otroci veliko preveč pravic in si dovolijo prav vse, tiste izbrane pa potem še dodatno branijo starši. To, da s tem vzgajajo »super-močne« in neverjetno neodgovorne posameznike, ne bom govoril. In to, da ti otroci že sedaj »vladajo« svojim staršem, je še dodatno žalostno in tudi nesporno dejstvo. Žal vidim primere vsega tega, vsak dan.

Tako da, če nič drugega, Zaje*ali smo nastavi sicer malce motno, a še vseeno ogledalo. Ogledalo, v katerem lahko vsi – otroci oz. najstniki in starši, vidimo začaran krog. Začaran krog ponavljajočih napak, ki se stopnjujejo in jih je vse več, neustrezno reševanje in posledično nemoč vseh vpletenih. In tega kroga ni tako lahko razbiti ter potem začeti risati in ustvarjati novo pot. In še eno pomembno sporočilo knjige – prvi korak, prva misel in prvo dejanje na poti iz začaranega kroga, je poteza tistega, ki je v krogu. 

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2024           

Featured

Kobenhavnska trilogija

Tove Ditlevsen je ena najbolj znanih in prepoznavnih danskih ustvarjalk, ki je že skoraj 50 let pokojna, sicer pa omenjena knjiga s podnaslovom Otroštvo, Mladost in Odvisnost na avtobiografski način prikazuje začetek njene pisateljske poti. 

Tove Ditlevsen, rojena 1917 in umrla 1976, je klasična ustvarjalka v danski književnosti in ena najpomembnejših žensk ustvarjalk. V času med obema vojnama in tudi povojnem času vloga žensk ni bila ravno ustvarjanje in pisanje, ampak predvsem biti gospodinja in tu je bila Ditlevsen drzna pionirka in ena prvih (drznih) ženskih ustvarjalk na Danskem.

Kobenhavnska trilogija je eno njenih najpomembnejših del, avtobiografska izpoved o tem, kako se je zaljubila v pisanje, se kasneje spopadala s številnimi predsodki, naposled zaslovela in postala odvisna. Lahko bi sicer rekel, da je bila Tove ves čas odvisna predvsem od ene stvari – pisanja. Njeno pot bi težko opisali kot pot od trnja do zvezd, saj je imela večino časa opravka s trnjem in kot bi bila zaznamovana, se je tudi takrat, ko je segla po zvezdah, kar sama zasula s trnjem. Njeno pisanje je bilo dolgo časa spregledano – bralsko in kritiško, in stvari so se začele konkretno spreminjati šele po njeni smrti. 

Tove Ditlevsen tako v Otroštvu opsiuje predvsem mučna leta, polna trpljenja in iskanja same sebe. Odraščanje v revni družini, kjer je oče pogosteje službo iskal kot bil zaposlen, mama pa je doma predvsem obupavala. Starejši brat je ves čas sanjaril o samostojnem življenju in je – kot fant oz. moški; imel mnogo več pravic in privilegijev. Tove pa ni povsem vedela, kaj bi, razen tega, da jo je domače okolje dušilo in da se je najbolje in najbolj svobodno počutila takrat, ko je lahko pisala (zelo) naivne pesmi, aktivno pa je v tem obdobju tudi iskala svojo sorodno dušo. A je ni bilo tako lahko najti, sploh ker je s svojo visoko postavo prej sprožala posmeh kot občudovanje, z ustvarjalnimi navadami in željo po pisanju pa je ravno tako odstopala od tedanjih ustaljenih norm, ko so ženske predvsem iskale (zveste) može, ki bodo skrbeli zanje, one pa bodo rojevale otroke in skrbele za dom. 

Prelom se zgodi, ko še zelo mlada najde uteho v potencialnem založniku in se z njim koristoljubno poroči. Del življenja, ki ga opisuje v delu Mladost, je tako pravzaprav zaznamovan bolj ali manj s srečo, saj ji je vendarle uspelo objaviti prvo pesem, požeti kar nekaj občudovanja tako kritikov kot predvsem kolegov in seveda posledično tudi nekaj zavisti redkih kolegic. Tove pa je bila končno na točki v življenju, ko se je lahko posvetila predvsem in zgolj pisanju. A kot omenjeno prej, trenutki blagostanja so bili zelo redki, saj si je življenje spretno zapletla in otežila kar sama. Tokrat na način, da si je našla novega moškega, rodila prvega otroka, spletla neko socialno mrežo, a zapadla v mrežo omame in posledično odvisnosti. 

Tako bi lahko rekli, da v delu Odvisnost beremo pretresljivo izpoved prve (ali vsaj ene od prvih) znane osebnosti, ki je zapadla v globoko brezno drog in odvisnosti. Težko je kriviti zgolj njenega tedanjega moža, pa čeprav je bil prav on tisti, ki ji je dal prvi odmerek in številne naslednje, jo premamil in vpel v težke okove. A tudi ona sama si je želela tistih osvobajajočih, sproščenih in na videz kreativnih trenutkov, ki jih je doživljala s pomočjo različnih drog, oziroma zdravil. Niti približno se ni bilo preprosto izviti iz te ječe in kot prizna v zaključku, do zadnjega dne ni bila povsem svobodna, ali kot radi rečemo danes – »čista«. 

Kobenhavnska trilogija ponudi uvidi v neke povsem drugačne čase, pa tudi v ustvarjalni nemir mlade ženske, ki je takorekoč od majhnega želela postati pisateljica. Napeti odnosi tako znotraj družine kot kasneje v prijateljskih in stanovskih krogih, neobičajna razmerja, ustvarjanje in soočanje s slavo ter pričakovanji in vse pogostejšimi prazninami. Še kako sem se lahko poistovetil z občutki nemira, ko je čutila, da mora nekaj napisati in kasneje s praznino oz. izpraznjenostjo, ko je neko delo končala ter pogostim izpraševanjem, ali bodo njena dela sploh kdaj opažena. Najbrž vprašanja in dvomi, s katerimi se vsak, ki karkoli ustvarja, redno sooča.

Knjiga bi bila izredno zanimivo branje tudi, če ne bi šlo za takorekoč avtobiografsko pripoved in izpoved. Morda je nekoliko težavno razumevanje nekega drugega in zares tudi drugačnega časa, a bitke in stiske nekega umetnika so brezčasne, še toliko bolj pa soočanje z ustvarjalno praznino in krizo ter morebitno slavo in njenimi posledicami. Ob prebiranju se seveda vprašaš, ali si resnično želiš vsega tega in ali je pisanje kot tako res tvoja (od)rešitev? Upam si reči, da dokler nisi od tega (torej pisanja) prisiljen ali odvisen živeti, da je odgovor jasen in glasen ja.  

Rating: 4 out of 5.

2024, Mladinska knjiga  

Featured

Tiha najemnica

Usode treh žensk, prepletene z življenjem enega moškega. Hči, simpatija in ugrabljenka. Vse tri na nek način žrtve. Tiha najemnica je napeto branje, ki ga še najbolj pravzaprav pokvari konec. A do tja še pridemo …

Rachel, že pet let ujetnica in tista »tiha najemnica« iz naslova. Pet let, priklenjena v majhni lopi, brez zasebnosti, brez življenja, s strogo odmerjenimi obroki, v vedno istih oblačilih, s skoraj nič higiene, nekaj knjigami in nenehnim pričakovanjem, kdaj bo njen ugrabitelj prišel in potešil svojo spolno slo. Prisiljena pozabiti svoje ime in svoje preteklo življenje, ker … ker izhoda ni. Pobegniti ne more, prepuščena je njemu in neskončnemu čakanju. Za nameček o njem ne ve nič – kdo je, kaj je, niti ne tega, kje sploh je. 

A potem se nekaj zgodi. Na hitro morajo oditi. Morajo? Morajo. On ima hči, trinajstletno Cecilio, ki seveda o očetovih življenjskih stranpoteh ne ve nič. Njegova žena oz. njena mama je umrla, druge bitke z rakom ni premagala in njeni starši so vnukinjo in zeta vrgli iz hiše. To pa pomeni, da mora z njima tudi Rachel. Ne le z njima, ampak bo z njima živela, pod isto streho, ne v neki zvočni izolirani, zaklenjeni in skriti lopi, za katero ne ve nihče. Rachel. Očetova do tistega trenutka neznana prijateljica, ki je potrebovala pomoč in streho nad glavo. 

Življenje vsem trem se močno spremeni. Rachel naenkrat obstaja. Za nameček se mora ob Cecilii pretvarjati, kaj jo zanima, kaj počne in se vesti povsem običajno. Dobra stvar je, da ima malo več prostora, da bolj redno in kvalitetno je ter da se lahko umiva tudi s toplo vodo. Po drugi strani so njegovi nočni obiski še naprej stalnica, bolj ali manj grobi in Rachel se zdi vse bolj otopela in po vseh letih tudi sprijaznjena s svojo usodo in dejstvom, da nikoli več ne bo videla staršev, brata, najboljše prijateljice, da ne bo imela nikoli fanta. Poleg tega jo začnejo ponoči prebujati nenavadni zvoki – odpiranje vrat, tihi koraki, zapiranje vrat. Cecilia je zaprta, pogosto nedostopna in Rachel hitro sešteje ena in ena – prepričana je, da ugrabitelj poleg nje spolno zlorablja tudi lastno hči.

Kje pa je tretja ženska, simpatija? Emily je lastnica lokalne restavracije v kraju, kamor so se priselili Cecilia, Rachel in – dajmo mu pa že ime; Aidan Thomas. Emily ima svoje težave, žaluje za izgubo in bi težko rekli, da je s svojim ponavljajočim se življenjem prav resnično zadovoljna. Privlačni vdovec, katerega žalostno usodo v majhnem mestu poznajo bolj ali manj vsi, se zdi kot najčudovitejši sončni žarek, paleta vseh mogočih barv, ki bo obarvala njen sivi vsakdan. Za Emily se tako zdi, da je končno našla ljubezen svojega življenja in pravzaprav kar smisel, a nekaj je na Aidanu, nekaj ne le skrivnostnega, ampak temačnega, kar jo obenem privlači in odbija.

Spremembo v Aidanovem razpoloženju opazi in prepozna tudi Rachel ter izkoristi priložnost in skuša pobegniti. A njeno namero z oglušujočim krikom prepreči Cecilia in kazen za Rachel je grozna. Usodna? Ne, ne še. A napake si ne sme več privoščiti, saj se tu nekje v njej prebudi uporniški duh, duh bojevnice, ki se ne bo predala in verjame, da ji bo nekega dne uspelo. Upam si reči, da bo vsak bralec njeno prebujenje zaznal v nečem drugem. Morda v dejstvu, da Rachel spozna, da ni bila edina Aidanova žrtev? Mogoče v spoznanju, da do ugrabitve ni prišlo po naključju, ampak je Aidan svoje žrtve – tudi njihove usode, čeprav v izredno kratkih poglavjih, so zapisane; opazoval, zalezoval in skrbno izbiral. Morda pa je sprožilec, ko svojo ogrlico opazi na Emily? Manjko knjige je vsekakor ta, da ne izvemo kako in zakaj, med pripovedovalci vsekakor manjka on, pravzaprav glavni junak – antijunak, knjige, Aidan Thomas. 

Sam lahko priznam, da me je ta nenadoma prebujena, živa in trdoživa Rachel presenetila. Iz žrtve, ki ji je bilo popolnoma vseeno in ki je po nekaj začetnih bojih spoznala, da vse skupaj nima smisla, na neki točki je skušala na vse skupaj gledati celo kot na odnos, se prelevi v žensko z načrtom. Skrbno izdelanim načrtom.  

Konec me je razočaral. Pričakoval sem preobrat, razodetje, nekaj šokantnega za piko na i. Lahko bi rekli, da je konec (pričakovano) srečen. Marsikaj bi se lahko zgodilo, pa se ne. Še veliko več bi se lahko povedalo in razložilo, a se ne. Saj ne bom zanikal – človek si na koncu oddahne in je vesel, da se vse razplete kot se, ampak … preprosto bi si želel še kaj.

Tiha najemnica ameriške avtorice francoskega rodu Clemence Michallon ima pravzaprav vse, kar potrebuje dober in berljiv triler. Dinamično pripoved iz treh zornih kotov, pristne opise (pri čemer se slikovitim opisom spolnih prizorov spretno izogne oz. jih minimalizira) in doživljanja vseh treh junakinj, pa seveda ogromno suspenza, ko mogoče nehamo dihati, ko Rachel prav počasi odpira vrata, brska med škatlami in potem … potem se pustite presenetit. In prav v tem, da se ne ukvarja preveč (oziroma sploh nič) s tistimi klasičnimi raziskovalnimi vprašanji, je žanrsko popolna. In odstopa od klasičnih ali sodobnih kriminalk. Tako da – če iščete napeto branje, je Tiha najemnica vsekakor zelo dobra odločitev. 

Rating: 4 out of 5.

Hiša knjig, 2024